Grega Repovž

16. 8. 2024  |  Mladina 33  |  Uvodnik

Uvodnik / Pazi, nos gre!

Vrednote, vrednote. Evropske vrednote, vrednote tradicionalne družine, krščanske vrednote, tradicionalne vrednote, evropske krščanske vrednote, prave vrednote, resnične vrednote. A dejansko smo lahko le hvaležni vsem, ki so se po odprtju olimpijskih iger oglasili in opozorili na pomen vrednot, Janezu Janši, Viktorju Orbánu, Donaldu Trumpu, Branku Grimsu, seveda Elonu Musku. Ker vrednote so super tema. Ni namreč bolj lažnivega področja od vrednot in govorjenja o njih. Ni bolj sprenevedavega področja.

Ko kdo reče vrednote, se tudi sicer velja hitro prijeti za denarnico ali pa se prekrižati – ali pa kar oboje, pa če verjamete v eno ali drugo ali v nič od tega. Ker običajno je hudo. In tudi tokrat je bilo. In tudi seznam teh, ki so se oglasili, je impresiven. Elon Musk je pravi srček teh skupnih krščanskih tradicionalnih vrednot. Oče dvanajstih otrok z veliko različnimi materami, ki je dal zadnjemu otroku ime Techno Mechanicus, je res človek, ki lahko govori o tradicionalni družini in tradicionalnih zahodnih vrednotah ter zatonu teh vrednot. Tudi Donald Trump, ki sicer nima zadržkov govoriti o grabljenju za ženska mednožja kar kot o pravici pravega dedca, se je oglasil. Nima težav. Ni se mu težko oglasiti. Tudi Janez Janša se nima težav oglašati in govoriti o zatonu teh vrednot – ki jih je pripravljen domnevno živeti zdaj na stara leta.

Vseeno, vrnimo se k tem vrednotam. Kaj je torej res velika skupna vrednota Evrope? V čem je dosežek te celine, ki jo dela tako drugačno od drugih, z 90 odstotki Severne Amerike vred? Saj je zelo preprosto. Skupna vrednota in dosežek te Evrope sta dogovor, da ne smemo vtikati firbčnih nosov v tuje spalnice in tuje dnevne sobe in ne nazadnje – to je pomembno – možgane. Če očistimo vse govorjenje o vrednotah balasta in kiča, gre namreč za to. Da pač znotraj zakonodaje vsak lahko živi svoje življenje in mu tega nihče ne bo metal naprej, ga izključeval, mu zapovedoval, kako naj gleda na svet. Še več je Evropa. Evropa je tista, skupaj z ZDA, hkrati capljajo še Kanada, Avstralija in Nova Zelandija, ki ves čas širi te pravice. In Evropa je tudi to, da si lahko oblečen točno tako, kot hočeš. Da hodiš, kakor hočeš. Da ljubiš, kakor hočeš. Da verjameš, v kar hočeš.

Ampak bistvo smo zapisali na začetku: Evropa je predvsem to, da firbčnega nosu ne vtikaš v tuja življenja in da ljudi ne sodiš po tem, ali so rojeni v zakonu, ali živijo na koruzi, ali imajo otroke s tremi partnerji ali z enim, ali hodijo v cerkev ali pa na jogo, ali so po prepričanju trockisti ali pa potrošniki, ki cele dneve preždijo v BTC City; še duhovniku, ki se zaljubi in ima skrito razmerje, tega ne zamerimo. Danes se zdijo slogani »Vsi drugačni, vsi enakopravni« tako zaprašeni. Pa so res? Sodeč po odzivih na odprtje olimpijskih iger bi jih morali dati na vsa plakatna mesta – da se ljudje spomnijo, da je to tisto, kar dejansko dela Evropo in za kar smo se borili. In tudi glagol boriti je tukaj z razlogom. Ker to, da se ne država, ne duhovnik, ne politik, ne imam, ne učitelj ali ravnatelj, ne šef ali direktor nima pravice vtikati v tvoje življenje, si je treba vedno znova izboriti, in to povsod. Pozablja se, da je bil uspeh komunistov v začetku prejšnjega stoletja povezan tudi s preveliko močjo klera in klerikalne politike, ki sta vtikala nosove v življenja in denarnice ljudi. In da je bil – kako se vse ponavlja – padec komunizma povezan prav s tem, da se je pač partija, ena manj, druga bolj, a vsaka, rada vtikala v to, kaj ljudje počnejo in kaj mislijo, na popolnoma enak način kot pred tem cerkev, in jim sodila, če se njihovo ravnanje ni ujemalo z njenimi »vrednotami«. Da, sodila jim je. Tudi v zaporu so nekateri končali samo zato, ker so narobe mislili in tudi ljubili. Zato smo komunizem poslali na smetišče zgodovine. In bistvo je bilo prav v tem, da so bile te partijske vrednote tako zlagane, da je na daleč smrdelo. Danes se že pozablja, da je imela partija zaposlenega celo učitelja tenisa za svoje vodilne politike, s svojih »prižnic« pa so grmeli o delovnem ljudstvu. In zato je vse skupaj propadlo. Ker so bile vrednote lažne – tako kot so lažne vrednote današnjih izrekovalcev. Ki nimajo nobenih težav pri vtikanju nosov v tuje glave in življenja ter opletanju z vrednotami.

In Evropa je pač to, tako preprosto je to. Da ne more vaška opravljivka – ta je običajno župan – določati, da samska ženska ne more biti vodja knjižnice. Evropa je to, da lahko vsak nosi svoj križ – torej svoje življenje, kaj si kdo nadene okoli vratu ali v kot jedilnice, pa je njegova stvar, ki je nimamo težave spoštovati ali prenašati. To so skupne evropske vrednote. In to je tisto, kar je kazal režiser odprtja olimpijskih iger – da je dovolj vtikanja nosov v tuja življenja, s katerim danes podpihuje jezo in strah desnica po Evropi, v imenu vrednot seveda.

V teh dneh po družbenih omrežjih kroži zabavna, a predvsem poučna primerjava. Takole pravi: Predstavljajte si, kaj bi danes pisali o Kamali Harris, če bi bila mati petih otrok s tremi različnimi očeti. Bi s to »prtljago« sploh lahko nastopila na volitvah? Trump lahko. Ker je moški, ki zagovarja tradicionalne vrednote.

Je pa o tem vse povedala Svetlana Makarovič v pravljici Pekarna Mišmaš že leta 1976. Na YouTubu si jo je mogoče zavrteti – in to vsakič, ko nas prime, da bi vtaknili nos v tuje življenje. Ker prime pa to vsakega.