Komentar / Putin v Bruslju

Janko Lorenci

16. 8. 2024  |  Mladina 33  |  Kolumna

Boj se Rusov, je nekoč davno z akrostihom k članku napisal Tit Doberšek, novinar in odgovorni urednik Dela, in si tako pridobil status nežnega disidenta. To je bilo še v času Sovjetske zveze, Jugoslavije, socializma itd. No, SZ je neslavno razpadla, Putinova Rusija je napadla Ukrajino, v evropskih prestolnicah pa spet velja, da je Rusija huda grožnja za varnost Evrope in Unije.

Del te grožnje so napovedi, da bo Rusija, če zmaga v Ukrajini, korakala naprej proti zahodu, proti Poljski, baltskim državam itd. Unija torej s pomočjo Ukrajini brani načela demokracije in ozemeljske nedotakljivosti, pa tudi sebe.

Je taka ruska grožnja realna? Ima Kremelj take namene in moč, da jih uresniči?

Če vojaško grožnjo podcenjuješ, lahko postaneš žrtev agresije ali hudega izsiljevanja. Če jo precenjuješ, se pospešeno oborožuješ, to počne tudi nasprotnik, sproži se začarani krog oboroževanja, militarizacije, vojne psihoze – in vse se lahko konča s hudim spopadom, v ukrajinskem primeru celo jedrskim. Pametno je potemtakem, da se grožnja oceni realno.

Ali torej Putin res ogroža Evropo in Unijo?

Ukrajino je vsekakor napadel. To je bila agresija na suvereno državo, v nasprotju z mednarodnim pravom ne glede na to, da je bila Rusija delno izzvana (s širjenjem Nata, s pritiski na rusko manjšino itd.). Hkrati Putin ponavlja, da nima nikakršnih skomin po širjenju na Zahod.

No, to so besede. Bistveno je tole: je Rusija dovolj močna, da bi lahko v konvencionalni, ne pa jedrski – samomorilski – vojni ogrozila Evropo in Unijo?

Če bi napadla katero od Natovih članic, bi tvegala spopad s celotnim Natom. S tem bi se razmerje moči spremenilo izrazito v škodo Rusije. To govorijo že podatki o oboroževanju: Natovi vojaški izdatki so neprimerno višji od ruskih. Predvsem pa je tu še praktičen preizkus ruske konvencionalne vojaške moči: ukrajinska vojna. Rusija jo počasi morda dobiva, a ima pri tem velikanske težave. To jasno potrjuje tudi sedanji vdor ukrajinskih sil v Rusijo. Putin je mislil, da bo Ukrajino pregazil kot mravljo, a se je krepko zmotil in potek vojne mu narekuje previdnost. Če ima že z Ukrajino take težave, kaj bi bilo šele v spopadu s Poljsko, Nemčijo itd. Mož v Kremlju je mrzel diktator, znakov neprištevnosti pa ne kaže.

Pod črto: Rusija za Evropo in Unijo ni resna vojaška grožnja. Toda politika in mediji križem po EU grožnjo izdatno napihujejo z enoumnostjo, ki ni v čast njihovi pameti, verodostojnosti in profesionalnosti. Nerealno slikanje ruske grožnje najbolj koristi Ameriki, ki je v senci deloma sprovocirane vojne oživila Nato, pripravila članice pakta do mrzličnega oboroževanja, Unijo pa tesneje privezala nase. Geostrateško pa Amerika s podaljševanjem vojne ravna trapasto, saj Rusijo sili v objem Kitajske, ki je njena edina prava globalna tekmica.

Če je za Ameriko napihovanje ruske vojaške grožnje deloma racionalno, to nikakor ne velja za Unijo. Če bi si priznala, da je Rusija vojaško resno ne ogroža, bi zanjo nastal psihološko, politično, materialno povsem nov položaj. Zahteval bi korekcije politike do ukrajinske krize in priznanje zgrešene ocene ogroženosti, a prinesel velike koristi: EU ne bi bila tako odvisna od ameriškega vojaškega tutorstva, kot se zdi zdaj, lahko bi trezno ocenila škodo zaradi vojne, se notranje umirila in naposled sprožila resno mirovno pobudo. Vrhovi Unije z von der Leynovo na čelu pa še naprej ravnajo, kot da lahko Putin jutri vkoraka v Bruselj.

Res pa v Rusiji obstajajo vplivni krogi, vojaško in nacionalistično bistveno bolj skrajni od Putina. Z morebitno zmago izolacionista Trumpa bo razmerje med Evropo in Ameriko postalo skrajno negotovo. Toda tudi če bo zmagala Kamala Harris, bo Amerika še naprej vodila globalne geostrateške igre, v katerih je Evropa zanjo samo drobiž ali – kot pravijo ostrejši kritiki – koristni idiot. Hkrati imajo nekatere evročlanice, nekoč del sovjetskega bloka, še zdaj v kosteh strah pred Rusijo in se slepo zanašajo na ameriški vojaški dežnik.

Vse to in še kaj govori, da Unija potrebuje skupno obrambno politiko, nekakšen svoj Nato. Potrebuje jo za osamosvojitev. Če bo vojaško in psihološko ostala odvisna od Amerike, bo hočeš nočeš še naprej sledila njenim geopolitičnim manevrom in avanturam – praviloma v svojo škodo. Amerika jo z ukrajinsko vojno zavestno vleče v svojo brazdo, a za našo, tudi slovensko EU bi bilo veliko pametneje z Rusijo in Kitajsko sodelovati. Če bi Unija postala tudi vojaško avtonomna – kar ne pomeni brezglavega oboroževanja in netenja vojne psihoze, saj ruska grožnja ni niti približno taka, kot se slika –, bi lahko bila močan mednarodni igralec in posrednik v kosanju med Washingtonom in Pekingom, tem najbolj vročim in nevarnim geostrateškim razmerjem prihodnjih desetletij.

Za zdaj pa ostaja prednostna naloga mir v Ukrajini. Lastne in širše koristi Unijo že lep čas dobesedno silijo, da bi sprožila ustrezno pobudo, a je nikakor ne spravi skupaj. Ponovimo: zakaj je ne bi – v dogovoru na primer s Francijo, Španijo in še kom – sprožila Slovenija? Bomo vedno pridno majhni, pohlevni, zapečkarski? Za tako držo je našega premiera po veliki izmenjavi vohunov pohvalil Biden in namignil, da je Slovenija v tem primeru ravnala proti svojim interesom. Golob bi lahko z odmevno mirovno pobudo Slovenijo in sebe uveljavil mednarodno, predvsem pa nekaj naredil za blaginjo in varnost svojih državljanov, saj ukrajinska vojna posredno trpinči in ubija tudi njih. V bistvu je dolžan poskusiti, saj bi s pobudo Uniji, sebi in svoji državi samo koristil, tvegal pa malo ali nič. Naj torej ne ostane majhen, pohleven in zapečkarski kot njegov glavni zunanjepolitični svetovalec.