»Pregovori, ki jih uporabljamo v sodobnosti, pričajo o zgodovini in tudi o današnjem duhu časa«

Matej Meterc (rojen leta 1984) je jezikoslovec in slovaropisec, ki raziskovalno delo posveča predvsem frazeologiji in paremiologiji, jezikoslovni in folkloristični disciplini, ki proučuje pregovore in sorodne žanre, kot so vremenski pregovori, reki, verovanja oziroma vraže, slogani, antipregovori in velerizmi. Meterc je znanstveni sodelavec na Oddelku za leksikologijo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU, kjer med drugim kot frazeolog in paremiolog sodeluje pri izdelavi tretje izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika, od leta 2020 pa na portalu Fran.si kot glavni urednik objavlja tudi Slovar pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov, prvi slovar slovenskih pregovorov, ki je letos z naborom gesel od leta 2020 do 2023 v podobi e-knjige izšel tudi v zbirki Rastoči slovarji.

V pogovoru za Mladino je spregovoril predvsem o družbenih vprašanjih, ki jih odpira raba pregovorov, na primer o tem, kako zgovorno pregovori pričajo o vrednotah in etičnih vzorcih slovenske družbe, o tem, zakaj jih tako radi uporabljajo politiki, in pa na primer tudi o dejstvu, da so se nekateri slogani oglaševalskih kampanj med nami tako popularizirali, da so že tako rekoč ponarodeli, in jih lahko obravnavamo kot prave pregovore.

Zakaj ste se kot jezikoslovec usmerili prav v raziskovanje pregovorov? Kaj vas je tako pritegnilo k temu specifičnemu področju jezikoslovja in slovaropisja? 

Med študijem slovaškega in ruskega jezika s književnostjo so me frazemi in pregovori najprej zanimali zaradi bližine in razlik v slovanskih jezikih. Posebej pa so me k frazeologiji in vedi o pregovorih in sorodnih izrazih – paremiologiji – pritegnili konkretni raziskovalci in metode, ki so mi jih predstavili. Na Slovaškem sem poslušal predavanja Jozefa Mlacka in Petra Ďurča. Frazeologija se je konec koncev prvotno razvila prav v okviru slavistike. Med doktorskim študijem se je entuziazem krepil zaradi debat z mentorjema Jozefom Pallayem in Petrom Ďurčem ter profesorico Eriko Kržišnik, ki je izredno vplivala na razvoj frazeologije v Sloveniji. Iz predavanj in člankov sem dojel, da sta frazeologija in paremiologija področji z zelo bogato zgodovinsko prtljago, v kateri pa ves čas nastaja kaj novega. Poleg tega sem ugotovil, da sodobna orodja na čelu z jezikovnimi korpusi – ogromnimi in jezikoslovno označenimi zbirkami besedil – prinašajo možnosti, ki jih pretekli raziskovalci niso imeli.

Kako pogosto pravzaprav – onkraj raziskovalnega dela – uporabljate pregovore v vsakdanjem življenju? Kateri vam pridejo najbolj prav? 

Hecno, ampak kljub temu, da sem anketiral precej govorcev, sam sebe še nisem zares vzel pod drobnogled. Čeprav se ob delu seznanim s stotinami pregovorov, se mi zdi, da kvečjemu sodim med govorce, ki pregovore uporabljajo malce več kot povprečno pogosto. Kar uporabim avtomatično, brez pretiranega načrtovanja, se po mojem številčno ne razlikuje kaj dosti od pregovorov v izjavah drugih govorcev. Nekateri pregovori, ki sem jih spoznal zgolj med raziskavami, so prešli v mojo aktivno rabo. Mislim pa, da le peščica. Jedro teh izrazov se v naši rabi krepi in brusi bistveno počasneje. Nanj vpliva precej dejavnikov, navsezadnje pa tudi osebni okus. Bolj me mika, da se od časa do časa naučim kak nov poljski pregovor, ker z ženo in otrokoma govorim tudi v tem jeziku, tako da sem v kontekstu tega drugega jezika učenec z željo po več aktivne rabe.

Ali slovenski jezik pozna veliko pregovorov, ki so specifični samo za našo kulturo in jezik, ali gre navadno za variacije pregovorov, ki jih poznamo iz tujine, in smo jih prevzeli iz drugih jezikov? 

V množici več tisoč pregovorov določenega jezika se najdejo taki, ki so dokaj specifični, in tudi taki, ki so razširjeni širše po evropskih jezikih, zlasti pa v slovanskih. Približno lahko ocenim, da je v aktivnem jedru – v množici teh, ki so najpogosteje rabljeni in poznani vsaj vsakemu drugemu govorcu – več takih, za katere tudi v tujih jezikih najdemo ustreznike z enakim motivom, kot takih, za katere bi kvečjemu našli sopomenke ali pa niti teh ne. Nimam na primer kakšne jasne potrditve, da bi pregovor Kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj, obstajal še v kakšnem drugem jeziku. Pa še kakšen tak bi se našel.

Nekateri pregovori so izrazite časovne kapsule in so zato še posebej raziskovalno zanimivi. Res je, da nekateri ohranjajo tudi dokaj krivične stereotipe.

Pa so nauki in modrosti pregovorov načelno univerzalni ali gre pogosto za kulturno specifična sporočila, ki so relevantna le v okolju, iz katerega izvirajo?

Pogosteje gre za dokaj univerzalna sporočila, ki se dobro odrežejo v marsikaterem – čeprav morda ne kar v vsakem – kulturnem okolju. Nekatera sporočila so verjetno res kulturno specifična. Paremiologi se pogosto posvetimo kakšni izbrani temi, izseku iz človeškega življenja in preučimo, kako se ta tema odraža v pregovorih. To zahteva precej dela, saj je treba preveriti, ali morda zelo podoben pregovor ne obstaja še v vrsti jezikov – v tem primeru lahko govorimo tudi o skupnih vrednotah, drobcih skupne dediščine več jezikov in tudi več narodov. Na misel mi pride nekaj manjših skupin pregovorov, ki so relevantni le za naše okolje – taki so na primer pregovori z avtostereotipi, na primer Trije Slovenci, pevski zbor ali pa Zavist je slovenski nacionalni šport.

Ker je slovenščina kljub majhnosti naše države tako bogata z različnimi narečji, me zanima, ali poznamo pregovore, ki so značilni zgolj za neka specifična območja in regije?

Nabor pregovorov je tudi pokrajinsko gledano raznolik. Že z vidika oblike lahko omenim narečne variante pregovorov. V različnih narečnih skupinah so pregovori tudi različno poznani. Pregovor Najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir je na primer v štajerski in panonski narečni skupini poznan pol manjšemu deležu govorcev kot v gorenjski. Pregovori, ki omenjajo prav konkreten kraj ali prebivalce, pomenijo naslednjo kulturno specifično skupino. Vprašanje je, do kakšne mere lokaliziranosti se raziskovalci lahko sploh prebijemo. Le redki so splošno znani. Na misel mi pride vrsta medkrajevno zbadljivih pregovorov (na primer Iz Tržiča še veter ni dober), ki v folklori lahko nastopajo skupaj s šalami. Na Slovaškem je izšla posebna zbirka takih medkrajevnih zbadljivk. Prepričan sem, da bi kljub konkretiziranim tarčam takih zbadanj v različnih jezikih našli mnogo podobnih oznak in identičnih zgradbenih vzorcev. Skupina zelo lokaliziranih pregovorov so nekateri vremenski pregovori, ki pa danes niso tako popularni kot v časih, ko so take izraze popularizirali različni koledarji in pratike. Drugih, bolj zanesljivih napovedi vremena še ni bilo. Nekoč pregovorna podoba, danes radarska slika.

Kako je s to raznolikostjo danes – se izgublja ali bogati? 

Predstavljati si moramo, da je v 20. stoletju in zadnjih desetletjih prišlo z množičnimi mediji po eni strani do neslutenih možnosti popularizacije izrazov, po drugi pa tudi do večjega enotenja. Nekateri antični pregovori so do današnje rabe preživeli stoletja zapisani zgolj na par svitkih v peščici samostanov, sočasno pa so verjetno marsikateri pregovori povsem ljudskega izvora tudi poniknili, drugi pa so se ohranili do danes. Izginjajočo nekdanjo pestrost ves čas nadomešča nova – veliko izrazov se prevzame iz jezika v jezik, veliko jih na novo nastane tudi na podlagi starih zgradbenih vzorcev, marsikateri pa se tvorijo in ostajajo ustaljeni v domeni ožjih skupin – v prijateljskem ali družinskem krogu, v poklicnih in starostnih ter še kakšnih skupinah.

Kako zgovorno pregovori pričajo o specifičnih vrednotah, vrednostnih sistemih in etičnih vzorcih naše družbe?

Prepričanje, da pregovori pomenijo enoten vrednostni sistem, bi bilo preveliko poenostavljanje. Težko bi k istemu vrednostnemu sistemu prišteli te, ki so nastali v zadnjih desetletjih, pregovore, ki so ljudskega izvora in morda stari dvesto let, morda celo srednjeveški, ter pregovore antičnega izvora. Bolj realno je govoriti o več vrednostnih sistemih, ki v tem delu jezika sobivajo eden poleg drugega. Če še malo zaostrim: nabor pregovorov v zbirki je enoten le toliko, kolikor ga je avtor zbirke poenotil na podlagi svojega okusa, nazora ali moralističnega vzgiba. To pa ne pomeni, da v celotnem pregovornem fondu ni sledov vrednostnih sistemov oziroma da gre za popoln kaos stališč in vzgibov. Teh vrednostnih sistemov je enostavno več. V pregovornem fondu imamo obenem veliko sporočilne ponovljivosti v celih nizih pregovorov, obenem pa tudi pregovore, ki si nasprotujejo, na primer Večje je boljše in Manj je več ter Obleka naredi človeka in Obleka ne naredi človeka.

Kateri pregovori po vašem mnenju najbolj slikovito zaobjamejo vrednote slovenske družbe? Ali pričajo predvsem o naši zgodovini ali nam veliko povejo tudi o današnji družbi?

Pregovori, ki jih uporabljamo v sodobnosti, stoletja stari in tudi povsem nedavno nastali, gotovo pričajo o obojem: o zgodovini in o današnjem duhu časa. Ravno iz razloga, ki sem ga opisal – zaradi množice vrednostnih sistemov –, pa bi težko izpostavil prav konkretne pregovore razen dokaj redkih avtostereotipnih, ki so res enoznačni. Drobce te informacije lahko razberemo iz množice jedra pregovorov, ki so aktivno rabljeni tukaj in zdaj. Kako priti do te množice? To sliko poskušam ves čas dopolnjevati in zamejevati, po eni strani z anketami, po drugi z analizami rabe pregovorov v konkretnih besedilih, kasneje pa jo predstaviti v obeh slovarjih – delno v splošnem slovarju eSSKJ, v katerem prav tako sodelujem, v še večji meri in podrobneje pa v Slovarju pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov. Upam, da analize poznanosti in pogostnosti pripomorejo k temu, da je slika sporočil sodobnih pregovorov in sorodnih izrazov čim bolj celostna, pa če je na prvi pogled še tako raztreščena in morda pomeni bolj mozaik vzorcev kot pa enoznačno, jasno podobo. In poleg tega moja radarska slika pregovorov nujno tudi malo kasni, tako kot neizbežno kasni vsak slovar.

So pregovori v tem kontekstu nekakšna časovna kapsula, ki priča tudi o nekih zastarelih etičnih vzorcih, ki odražajo to, da smo bili nekoč na primer (še) bolj ksenofobni, seksistični in podobno? Ali lahko pregovori ohranjajo nekatere stereotipe? 

Nekateri pregovori so izrazite časovne kapsule in so zato še posebej raziskovalno zanimivi. Res je, da nekateri ohranjajo tudi dokaj krivične stereotipe. Kolikor poznam pregovore, ki so bili zapisani na primer v 19. stoletju, v 20. natisnjeni v kakšnih zbirkah, v današnji rabi pa niso prisotni, lahko ocenim, da je bilo seksizma v njih bistveno več kot v danes rabljenih pregovorih. Eden redkejših v današnji rabi pogostih seksističnih pregovorov je Baba pijana, rit prodana. Ksenofobije tudi v starejših pregovorih nisem veliko zasledil, prav tako danes niso kaj dosti pogosti, se pa tu pa tam kakšen tak pregovor najde, na primer nekaj takih, ki v slabi luči slikajo Hrvate. Spremembe so edina stalnica, pravi pregovor, ki bo verjetno prav tako uvrščen v slovar. Seksistični pregovor Dolgi lasje, kratka pamet je bil v preteklosti uperjen le proti ženskam, saj so dolgi lasje lahko služili za enoznačno oznako. Ko je ta enoznačna oznaka zbledela, pa so pregovor nekateri začeli uporabljali tudi za izražanje podcenjujočega odnosa do dolgolascev, zlasti hipijev, kar se gotovo da preučevati z vidika medgeneracijskega prepada in menjave vrednot. Glede na anketo z več kot petstotimi anketiranci je tudi danes poznan več kot polovici govorcev, ga pa aktivno uporablja manjši delež teh, ki ga poznajo. Ne moremo tudi zanemariti dejstva, da za številne pregovore lahko z gotovostjo trdimo, da so spremenili pomen ali pa okoliščine rabe.

Seksistični pregovor Dolgi lasje, kratka pamet je bil v preteklosti uperjen le proti ženskam, saj so dolgi lasje lahko služili za enoznačno oznako. Ko je ta oznaka zbledela, so pregovor nekateri začeli uporabljali tudi za izražanje podcenjujočega odnosa do dolgolascev, zlasti hipijev.

Lahko navedete kakšen primer take spremembe?

Izraz Kruha in iger iz zgodovine poznamo kot slogan, ki izraža poziv k zagotovitvi fizičnega ugodja in razvedrila. Iz analize besedil lahko ocenim, da je taka raba danes redka. Veliko pogosteje je uporabljen za kritičen komentar situacije, v kateri je potreba, zlasti večje skupine ljudi, po čem kompleksnejšem, zahtevnejšem manj pomembna. Način in kontekst rabe se s pomenom pregovora lahko igrata kot s plastelinom. Podobno lahko potrdim, da je rek Naj sosedu krava crkne večinoma rabljen za opis situacije, v kateri se kdo ob nesreči bližnjega vede privoščljivo, kar pomeni kritiko, nasprotje sporočila na površini. Navedem lahko tudi primer Hitlerjevega citata Naredite mi to deželo spet nemško, ki je v slovenski frazeologiji poleg rabe v funkciji dobesednega navedka zaživel kot posebej odprt frazeološki vzorec Naredite mi ta X spet Y. Fascinantno je, da se z zapolnitvijo prostih mest ta vzorec v sodobni rabi uporablja tudi za dokaj nevtralna, na primer »Naredite mi to deželo silicijevo«, ali celo pozitivno vrednotena sporočila, kot je »Naredite nam ta zakon spet človeški«.

Kako pogosto se v slovar pregovorov in paremioloških izrazov vnašajo novi pregovori? Kakšna so merila, da se neki novi rek, slogan ali pregovor vnese v slovar? 

V vsakem izmed letnih prirastkov slovarja je nekaj takih, ki so nastali od druge polovice 20. stoletja in v zadnjih desetletjih. Novi pregovori pomenijo poleg najbolj znanih pregovorov najpomembnejšo prioriteto slovarja pregovorov. Specifični za slovenščino so na primer pregovori in reki, ki so nastali iz našega leposlovja, na primer Kazen mora biti vzgojna iz Zvezdice Zaspanke, butalski Če ne znam, bom pa druge učil, martinkrpanovski Minister Gregor pa nič, pa tudi naslovni Strici so mi povedali ter Na svidenje v naslednji vojni in podobno. Merila za uvrstitev novega izraza v slovar so enaka kot za povsem klasične, starejše izraze. Izraz mora biti ustaljen v eni ali več oblikah, njegov pomen pa mora biti splošen in zato pogosto uporabljen v širši množici situacij. Preverjam, ali se uporablja v širšem pomenu kot v izvorni sferi (na primer filmski, reklamni). Taka raba mora biti potrjena v konkretnih besedilih različnih virov, del te rabe pa slovar prikaže s slovarskimi zgledi. Dodaten indic, da gre za izraz, ki je prešel v pregovorno sfero, je uporaba posebnih uvajalnih sredstev. Ni zime za Eskime, je tako (pa četudi ironično) na primer opisan kot »stara slovenska modrost«. Še en indic za prehod med pregovore ali sorodne tipe izrazov je nastanek novih ustaljenih variant izhodiščnega izraza. Tako je na primer iz Kučanove izjave Nocoj so dovoljene sanje, jutri pa je nov dan nastala izredno pogosta varianta Danes so dovoljene sanje, jutri pa je nov dan – na tem primeru s poenotenjem dvojice nocoj : jutri v dvojico danes : jutri vidimo, da ta del jezikovnega sistema izraz pogosto še dodatno preoblikuje, da z zvočnimi ujemanji, paralelizmi in podobnimi mehanizmi postane še bolj zapomnljiv. Zaradi izpolnjevanja teh meril, opazovanja indicev in na splošno časa, ki je potreben, da v dovolj besedilih ali s pomočjo anket potrdimo ustaljenost in druge kvalitete paremiološkega izraza, seveda nujno preteče nekaj časa od njegove razširitve v rabi do uvrstitve v slovar.

Ali sodobnejše pregovore in reke črpamo tudi iz popkulture, tujega (pop)kulturnega prostora, glasbe, filmov itd.? 

Seveda. Takih novih pregovorov in sorodnih izrazov je precej. V slovar pregovorov se bosta glede na opisana merila zlahka uvrstila izraza Ne čakaj na maj in Od višine se zvrti. Tudi kakšen filmski citat se bo našel. V slovar bo z letošnjim prirastkom uvrščen rek A si ti tudi noter padel?. Kar nekaj pregovorov je v zadnjih desetletjih v slovenščini nastalo iz reklamnih sloganov. Zelo pogosta sta pregovora Ni zime za Eskime in Lačen si ful drugačen, v slovar pa je vključena tudi že replika In potem svizec zavije čokolado. Navedem lahko primer še bolj presenetljivega izvora pregovora. Angleški pregovor The cake is a lie izvira iz računalniške igre Portal, v kateri se pojavi kot grafit v funkciji opozorila. Pred leti je nanj opozoril kolega Damien Villers, ki se posebej ukvarja z nastajanjem sodobnih angleških pregovorov.

Velik del novonastalih pregovorov torej izhaja iz reklamnih sloganov. So torej danes tako imenovani »copywriterji«, avtorji oglaševalskih sloganov, na neki način najproduktivnejši avtorji novih, sodobnih pregovorov?

Težko bi r ekel, da najpr oduktivnejši, zagotovo pa med bolj produktivnimi. Po eni strani je med novimi pregovori precej takih, ki izvirajo iz reklam, po drugi strani pa se izmed tisočih reklamnih sloganov, ki nastajajo iz leta v leto, le peščici uspe prebiti med pregovore in sorodne izraze. Zanimivo je, da je izraz s svizcem iz Milkine reklame ponarodel v marsikaterem jeziku, Lačen si ful drugačen, ki izvira iz Snickersove reklame iz leta 2010, pa se od angleškega originala razlikuje na tako izviren način, da je po svoji podobi pravzaprav zelo jezikovno specifičen.

Kako pogosta je pravzaprav danes raba pregovorov? Ali z novimi generacijami zamirajo oziroma so v zatonu? Ali so pregovori predvsem dediščina preteklosti ali se v praksi veliko uporabljajo tudi danes – tudi med mlajšimi? 

Zamirajo nekateri pregovori, vendar se to dogaja počasi. Prav tako počasi pa se uveljavljajo novi. Pregovor kot tip izraza ni v zatonu, ne gre le za žanr ljudskega slovstva iz nekakšne zlate dobe pregovorov, je sistemska zmožnost vsakega živega jezika in to mesto se ves čas zapolnjuje z novimi izrazi. Ni res, da mlajši govorci več ne poznajo pregovorov. Ne poznajo jih še. Gre za proces postopnega pridobivanja znanja in ne za medgeneracijsko polzenje v pozabo. V anketah, ki sem jih izvajal, so mlajši govorci, na primer dijaki, pregovor, ki ga pozna 90 odstotkov starejše populacije, poznali v 70 odstotkih. Kar pa ne pomeni, da se s tem pregovorom nekoč ne bodo seznanili.

Kar nekaj pregovorov je v zadnjih desetletjih v slovenščini nastalo iz reklamnih sloganov. Zelo pogosta sta pregovora Ni zime za Eskime in Lačen si ful drugačen, v slovar pa je vključena tudi že replika In potem svizec zavije čokolado.

Slovstvena folkloristka Saša Babič mi je v intervjuju pred nekaj leti povedala, da je raba pregovorov po njenem mnenju precej avtoritaren govor. Se s tem strinjate? Ali tudi vi v pregovorih prepoznavate pokroviteljsko naravo? 

Tudi tak pogled na pregovore je v marsičem utemeljen. Verjetno pri nekaterih pregovorih drži bolj, pri drugih manj, odvisno od sporočila. Pomembne so okoliščine rabe pregovora – kdo, komu, kje in zakaj. Predstavljamo si lahko, da je neki pregovor lahko uporabljen v zelo kolegialni in spodbudni maniri, v drugih okoliščinah pa lahko deluje zelo pokroviteljsko.

Pregovori se veliko uporabljajo v politiki, kjer se zdi, da so pogosto podpora praznemu govoričenju. Se s tem strinjate? Ali tu prepoznavate vzporednice s tem pokroviteljskim, avtoritarnim značajem pregovorov, o katerem sva ravnokar govorila? 

V veliki meri se strinjam s tem opažanjem. Mislim pa, da avtoritarnost ni glavni ali edini razlog. Pregovori so za politično retoriko prikladni zlasti iz dveh razlogov. Prvič zato, ker gre za izraze, ki zaradi svoje splošnosti zlahka zajamejo široko paleto situacij, kar je politiki, ki se ukvarja z javnimi, za večje množice ljudi aktualnimi vprašanji, seveda pisano na kožo. Iz tega razloga so izredno pogosti še v kakšnem tipu besedil. Opozorim lahko na horoskope, v katerih pregovorov pogosto kar mrgoli. Drugič pa zato, ker so pregovori kot ustaljene izjave v zavesti govorcev shranjeni kot sporočila kolektiva, ki si jih z vsakokratno uporabo govorec enostavno izposodi v smislu »tega se nisem jaz spomnil«. To sklicevanje na kolektivno mnenje, zakonitost, ki velja za več ljudi, se kaže tudi v posebnih uvajalnih sredstvih tipa »kot radi rečemo«, »saj poznamo tisto«, »vsi vemo, da«. Pred leti sem objavil članek, v katerem sem analiziral prav uvajalna sredstva pregovorov v poslanskih govorih. Oba našteta razloga je gotovo mogoče povezati z avtoritarnim značajem teh izrazov. Zaradi sklicevanja na kolektivno nas pregovori pogosto lahko nekoliko razbremenijo odgovornosti pri bolj neposrednem izražanju osebnega stališča.

Ni res, da mlajši govorci več ne poznajo pregovorov. Ne poznajo jih še. Gre za proces postopnega pridobivanja znanja in ne za medgeneracijsko polzenje v pozabo.

Kaj so antipregovori? Zakaj so ti zanimivi za jezikoslovce, slovstvene folkloriste in slovaropisce? Zakaj so pregovori tako plodovit teren za šaljivo in satirično obravnavo? 

Antipregovori so humorne prenovitve pregovorov. V slovar pregovorov jih je vključenih že približno 20, čeprav se omejujem le na te, ki so v rabi res ustaljeni; velika množica jih tudi spontano nastane in ponikne v rabi. Med vključenimi v slovar lahko omenim na primer Beseda ni konj, konj pa je beseda, Čas rani vse cele, Delo krepa človeka, Kdor čaka, se načaka in Kdor drugemu jamo koplje, je grobar.

Jezikoslovcem so zanimivi predvsem zaradi različnih zgradb in načinov nastanka. Meni so najbolj zanimivi antipregovori, ki poleg parodije posredujejo tudi novo sporočilo – pravzaprav pregovorno. Tak je Kdor visoko leta, daleč vidi, ki izraža tudi, da so visoki cilji in želja po preseganju pričakovanega, povprečnega koristni. Pregovori so pogosta tarča parodičnih sprememb po eni strani prav zaradi avtoritarnosti in kolektivnosti, ki sva jih omenila, po drugi strani pa so z vidika humorja in folklore taki pogosti izrazi povsem logično gradivo za humorne predelave, kakršne se dogajajo na primer tudi popularnim skladbam ali pa navsezadnje množici izjav, ki jih neštete verige spletnih memov gnetejo z najrazličnejšimi predelavami in konteksti.