Komentar / Neizvoljeni vladarji

Janko Lorenci

23. 8. 2024  |  Mladina 34  |  Kolumna

Odnos do bogatih po svetu se počasi spreminja. Brazilija s podporo Nemčije, Španije in Južne Afrike predlaga za vse milijarderje dvoodstotni davek. Melonijeva je podvojila pavšalni davek na bogastvo tujcev, pridobljeno v tujini. Celo finančni ministri na vrhu G 20 so rekli, da bi bilo treba storiti kaj več za obdavčenje superbogatašev. Pred tem je podoben poziv podpisalo 19 nekdanjih voditeljev različnih držav, tudi Francije in Avstralije.

Politika po malem že priznava, da je velika neenakost resen družbeni problem. A to je praviloma prazna retorika, neenakost kot nekaj abstraktnega, razkazovanje socialne občutljivosti, ki je v resnici ni. Zato se divje razslojevanje stopnjuje.

Neenakost je sestavljena iz dveh skrajnosti. Na eni strani je manjšina superbogatih in bogatih, ki ima več, kot lahko zapravi v sto življenjih. Druga skrajnost so reveži, neprimerno številnejši. Njihova revščina nikakor ni abstraktna. Pomeni, da si neizobražen, da bodo reveži tudi tvoji otroci, da si včasih lačen, da ti zobje gnijejo, da ne veš, kako boš zvozil prihodnji mesec. In da boš umrl prej kot premožni. To je okrutno življenje z mračno prihodnostjo.

Zdaj pa globalna ogabnost in sramota: superbogati praviloma plačujejo smešno nizke davke. Poročilo francoskega ekonomista Zucmana za G 20 pravi: milijarderji še naprej bogatijo, in to bistveno hitreje, kot narašča BDP, pri tem pa v povprečju plačujejo 0,3-odstotni davek. Če bi njih in tiste z »le« nekaj sto milijoni dolarjev obdavčili po dvoodstotni stopnji, bi se vsako leto nabralo okoli 350 milijard. S takimi orjaškimi denarji bi lahko odpravili veliko revščine in veliko naredili za zeleni prehod.

Na splošno plačujejo navadni ljudje razmeroma višje davke kot bogati. Manjši davčni prilivi slabijo javne službe, davčna bremena se z izpadom davkov bogatih in premožnih prevalijo zlasti na srednji sloj, ki tako izgublja materialno varnost, postaja negotov, prekaren, nestabilen, reveži pa so še bolj obsojeni na revščino. Take družbe postajajo nemirne, konfliktne in dober teren za avtoritarce, zanikovalce podnebne krize, skrajneže vseh vrst.

Fenomen neomejene in neobdavčene bogatosti je grda družbena anomalija. Tudi o bogataših z redkimi izjemami ni mogoče imeti dobrega mnenja. Miti o njihovi koristnosti – češ da pospešujejo razvoj, da se njihovo bogastvo pretaka navzdol in koristi vsem – so pravljice. Toda prava tarča ljudske jeze ne bi smeli biti ti novodobni fevdalci, osebki, ki maličijo sistem in jih stiske soljudi baš brigajo, ampak politika – edina, ki ima pooblastila in dolžnost, da tako stanje spremeni. Če pušča vse, kot je, je z njo nekaj globoko narobe. Ko je enkrat privolila v neoliberalne standarde – se pravi v velikansko, krivično in nehumano neenakost – je v bistvu izdala svoja ljudstva in veljavno ureditev. Med državami so razlike, toda osnovni vzorec je povsod enak: kapitalizem je ušel izpod nadzora demokracije in ta je s tem postala invalidna. Predstavniška demokracija naj bi še delala za večino, a v resnici ne dela ali pa malo. Če se politika bolj identificira z bogato manjšino in ji – tudi z nizkimi davki – streže bolj kot večini navadnih ljudi, če o javnih zadevah vsaj soodločajo tisti, ki sploh niso voljeni, je pohabljena sama ideja demokracije, ves deklarativno veljavni sistem pa zmaličen. Saj mora biti, če celo vojne, ki ubijajo ljudi in uničujejo celotna mesta, formalno povečujejo BDP – poglavitno merilo uspešnosti te in one države.

V bistvu gre za degeneracijo liberalne demokracije. To vleče za sabo zaostrovanje svetovnega položaja. O degeneraciji govorimo, ker je Zahod po drugi vojni bolj skrbel za splošno blaginjo in neprimerno bolj obdavčeval bogate. Pa je bila sila manjša kot zdaj, ko se svet igračka z nevarnimi vojnami in se krize kar prekopicujejo. Najnevarnejša je podnebna kriza, ogljični odtis milijarderjev je milijonkrat večji kot odtis povprečnega Zemljana, obdavčeni pa so smešno nizko.

Žalostni globalni vzorec velja tudi za Slovenijo. Smo med državami z najnižjimi davki, nepremičninskega davka pa sploh nimamo. To prikriva resnično stanje in zanika mit o Sloveniji kot vzorčno egalitarni državi. Milijarderjev nimamo, a imamo milijonarje s podobno psiho – vedno več hočejo, davkom pa se izmikajo ( je tak tudi Aleš Musar, predsedničin mož?). Žal imamo tudi podobno politiko; bogate in premožne obravnava v rokavicah, se jim dobrika in prilagaja. Kaj drugega kot to je odsotnost premoženjskega oziroma nepremičninskega davka? 

Izmika se mu tudi sedanja vlada, čeprav gre za zavezo iz koalicijske pogodbe. Če bi premier res podpiral premoženjski davek, bi ga že imeli. Zato se vprašajmo: kdo, kakšen je Robert Golob? Je res serijski bogataš, ki se identificira z bogatimi, ne misli na večino in kljub bogatosti tipično hoče še več? Se lahko minister Boštjančič zato spreneveda in išče izgovore za neuvedbo davka na premoženje?

Davki vedno veliko povedo o družbi in njenih krmarjih. Če premoženjskega davka ne bo, bo dokončno jasno: tudi ta oblast ni prinesla preloma v političnih glavah, zato velikopotezne napovedane reforme ostajajo na papirju. To je za državo s toliko prekarci, mladimi brez perspektive, starčki s penzijami »za umret«, načetim javnim zdravstvom, s toliko sumljivo ali kaznivo obogatelimi bogataši, ki se jim vse odpušča …, zgodba o dekadenci. Zanjo je z manjšimi razlikami kriva vsa politika. In če se braniš uvesti premoženjski davek, ne zagovarjaš resno niti javnega zdravstva in šolstva, zelenega prehoda in višjega prispevka za RTV.

Čas je, da Levica zaostri vprašanje, po potrebi z grožnjo izstopa iz koalicije. Nima česa izgubiti. Z mogočno akcijo bi morala nastopiti tudi civilna družba. Če ne prej, se bo to obema obrestovalo na prihodnjih volitvah.