Odrešitev za začetnike

zelo za

Prekleto, to je težko!

Spielbergov Amistad je dober uvod v Odrešitev za začetnike. La Amistad, španska ladja s sužnji, leta 1839 pluje proti Kubi. Španski trgovci z afriškimi sužnji ravnajo brutalno, sadistično, nečloveško, zato se ti uprejo, pobijejo krvnike, zavzamejo ladjo in jo usmerijo proti Ameriki, »deželi svobodnih«. In ko izčrpani, dehidrirani, sestradani, prestrašeni sužnji počasi plujejo skozi noč, mimo – prav tako počasi – pripelje razkošna ameriška ladja, polna jet-set potnikov, bagatašev, ki razmetavajo s šampanjcem, kaviarjem, dragulji in obiljem. Ladji drsita druga mimo druge, počasi in neslišno – sužnji nemo strmijo v bogataše, bogataši nemo strmijo v sužnje. Drug mimo drugega polzita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala. Drug mimo drugega polzita razreda, ki sta tako kruto in pošastno ločena in tako brutalno in neznosno oddaljena, da se drug drugega sploh niti več ne zavedata. Ta prizor je briljantno preprosta, srhljiva, antologijska metafora razrednega prepada.

Tudi Sonji Prosenc na začetku Odrešitve za začetnike – ob osupljivo precizni fotografiji Mitje Lična in maestosih dua Silence – uspe briljantno preprosta, srhljiva, antologijska metafora razrednega prepada: ko revni družini (Jure Henigman in Judita Franković Brdar s sinom) avto med vožnjo skozi gozd najprej odpove, potem pa še zagori in zgori (»Vse smo izgubili!«), mimo pripelje bogataška družina, ki pa ne ustavi, ampak mirno pelje naprej. Drug v drugega le nemo strmijo. Razredni prepad je tako hud, krut in brutalen, da se bogataška družina – falirani pisatelj Aleks (Marko Mandić), njegova žena Olivia (Katarina Stegnar), sicer galeristka, njuna najstniška hči Agata (Mila Bezjak) in Julien (Aliocha Schneider), njegov petindvajsetletni sin iz prejšnje zveze – niti ustavi ne. Bogataška družina, »jara gospoda«, ki se piše Kralj, živi sredi gozda v razkošni modernistični vili – beton in steklo. Veliko stekla. Veliko prozornosti. Veliko zglancanosti. Veliko imerzivne brezizraznosti. K njim se vidi. »Če bi ti stala na drugi strani ceste, a misliš, da bi me videla skozi steklo?« Še več – steklo jim pride tako pod kožo, da se skoznje vidi. Ne, steklo ni le dizajnerska, estetska odločitev. Steklo – popolna metafora nevidnih mej, ki ločujejo razrede, in nevidnih vzrokov, ki sprožajo izključevanje, razlaščanje, diskriminiranje ipd. – je nasilno, simptom njihovega notranjega, subjektivnega nasilja.

Če v prvem dejanju vidimo steklo, mora v tretjem počiti, bi rekel Anton Čehov. In steklo je njihova lovska puška – varuje jih pred nepredvidljivo, kaotično zunanjostjo, pred neredom, pred spremembami, pred ptiči. Kralji so ljudje iz stekla, stekleni ljudje. Njihovo življenje je stekleno: hladno vzdušje, sterilne večerje, mučni odnosi, morbidni pogledi, prisiljeni pogovori. Dom, prepleskan z anderssonovskim nelagodjem in buñuelovsko obešenjaško regresivnostjo, je popolna tujina. Ko tista revna družina ponoči potrka in prosi za prenočitev, jo uslišijo, a v njih avtomatično vidijo »begunce«. Le gledajo se in molčijo – nimajo ne skupnih besed ne skupnih interesov, kaj šele stičnih točk. Nižji razred je tuja nacija. Parazit. In ko reveži zjutraj odidejo, je Aleksova prva ugotovitev: »Spizdili so nam avto in druge stvari!« (Niso.) Z bogastvom pridejo privilegiji, s privilegiji pa predsodki – Aleks in Olivia, ki naj bi bila liberalna (v avtu poslušata Žižka, ljubita abstraktne umetnine in instalacije, prirejata zabave, na katerih gostita liberalne elite in pretenciozne performanse, ki bi se odlično podali Östlundovemu Kvadratu), sta otrpnila v konservativnosti. Nočeta tujcev in tujkov. Razredni trk, kulturni mrk. Aleks dahne, da bi se rad spočil – utrujen je od privilegijev, izbranosti, snobizma, mizantropije in pravilnega, »dostojanstvenega« obnašanja, »diskretnega šarma«. Do perfektnosti mu – tako kot Elonu Musku – manjka le še polet v vesolje. Juliena, popolnega »tujca«, ki – podobno kot skrivnostni tujec (Terence Stamp) v Pasolinijevi Teoremi ali kot skrivnostni tujec (Barry Keoghan) v Lanthimosovem Ubijanju svetega jelena – poruši družinske odnose, itak ni vpoklical iz ljubezni, temveč zato, ker lahko za »izlet v vesolje« kandidira le »perfektna družina« – štiričlanska družina. »Naša družina bo izbrana, da gre v vesolje!« Vesolje je za perfektne. Njihov »perfektni« dom pa je divjina: Kralji živijo sredi gozda, spuščajo živalske glasove, nenehno jih obiskujejo živali (jelen, zajec, pes), vila izgleda kot akvarij, Aleks – ki je kot oče in pisatelj tako spodletel in zavožen kot Jack Torrance (Jack Nicholson) v Kubrickovem Izžarevanju – pa zase pravi, da je »človek narave«. Občutek ima, da vsa ta narava prikimava njihovi privilegiranosti. In tudi razredni prepad, ki je požrl sočutje, empatijo in solidarnost, je v njegovih očeh nekaj povsem samoumevnega, normalnega in vsakdanjega – naravnega.

Odrešitev za začetnike lepo pokaže, kako je slovenska liberalna jara gospoda posvojila neoliberalni dictum, da je razredni prepad – strahovita, pošastna, neznosna ekonomska neenakost – nekaj povsem naravnega, da si torej bogati moralno zaslužijo, da so bogati, in da si revni moralno zaslužijo, da so revni.

KFOQl0BP8xA