Osmi potnik: Romul

zadržan +

Globalni sužnji.

Osmi potnik, ki ga je leta 1979 posnel Ridley Scott, je bil napet tudi, ko se ni nič dogajalo. Ves čas je navdajal z nelagodjem, tesnobo, tem bolj, ker ni puščal nobenega dvoma, da lahko aliena – metaforo pošastnosti kapitalizma – preživiš le tako, da tudi sam postaneš pošast. Romul – šesto nadaljevanje Osmega potnika, »interquel«, ki se dogaja med Osmim potnikom in Osmim potnikom 2, je bolj Covenant kot Prometheus – ni zares napet niti tedaj, ko se kaj dogaja. Ko hrumi. In ko hrešči. In ko se na ekranih prikazujejo »napeti« napisi, da zmanjkuje kisika. Ali pa ko kdo vzklikne: »Ostali smo brez goriva!« Hodniki so tu le hodniki – ne stisnejo te. Ne, nimaš občutka, da te hočejo zadušiti – ali pa ti sprožiti klavstrofobijo. Tisto, kar skače in se daviteljsko lepi na obraze (kot face lift, kot lipofilling, kot botulin, kot hialuronska kislina, kot starost), pa je itak že tako predvidljivo kot avtomatska vrata, ki ločijo komore in hodnike – in ki se tisočkrat zaprejo v zadnjem trenutku. Vedno ste tri korake pred filmom. Hočete tenzijo in teror, hočete body horror? Potem si raje poglejte šokerja Ne dihaj! in Zlobni mrtveci, če smo že ravno pri Fedeju Álvarezu.

Romul, ki se dogaja globoko v vesolju, 65 svetlobnih let od Zemlje, se začne v rudarski koloniji Jackson’s Star, v conradovskem »srcu teme«, v večnem, peklenskem – tako rekoč bladerunnerskem – mraku (letno število ur svetlobe: 0) in na neonski, zelo živahni ulici, ki je tako blade runne rska ( ja, Romul je meta, po malem tudi fan fiction), da čakate le še na to, da bo kak trgovec protagonistki, Rain Carradine (Cailee Spaeny), rudarki, novi Ripley, in njenemu sintetičnemu, androidnemu bratu Andyju (David Jonsson) ponudil digitalno obujene jeguljo in rezance (brez omake). V filmih nihče več ne umre – in čeravno umre, se potem vrne v katerem izmed nadaljevanj, magari šestem. Tu se ne vrne le digitalno oživljeni Ash (Ian Holm), »prvi« človeški gostitelj alie na ( ja, dee p fake iz Osmega potnika), temveč tudi sam alien, saj mladi, težaški, bedno plačani rudarji (vsi po vrsti generacija Z, vsi po vrsti upravljalci vesoljskih plovil), ki se hočejo skrivaj – še pred potekom izkoriščevalske, represivne pogodbe z rudarsko megakorporacijo Weyland-Yutani – vrniti domov (»off-world«), naletijo na opuščeno vesoljsko postajo Renaissance, de facto genetski laboratorij, ki postane njihov Nostromo, njihova mučilnica, okej, njihov escape room. Toda namesto, da bi se vsi ti kozmični – ja, globalni – sužnji razredno opolnomočili in frontalno združili v boju proti malim in velikim alienom, simptomom pošastnosti sodobnega kapitalizma, ki jih je odpeljal v totalno cinično, groteskno in nečloveško distopijo (»a galaxy far, far away«) ter jim nefiltrirano in nedvoumno pokazal, da so le še hrana, začnejo raje izživljati mutacije kulturne vojne (fratricidna polarizacija, #MeToo, reproduktivne pravice, #BlackLivesMatter, »grožnja« UI ipd.), tako da so za kapitalizem – v obliki agresivnih in požrešnih, neverjetno prilagodljivih in neuničljivih, a ne ravno lucidnih alienov, ki prežijo povsod, v vsakem mračnem kotu mašine – res tamala malca. In slišimo vsak krik.