Avgust Demšar: Estonia: trilogija Vodnjaki III

+ + + +

Vas prepletenih usod

Iz Maribora – ta v kriminalkah domačega pisatelja, ki ustvarja pod psevdonimom Avgust Demšar (1962), doživlja za večja mesta značilne preobrazbe in ambientalne spremembe ter tudi tokrat sicer ostaja kriminalistično izhodišče – se kriminal seli v vasico Vodnjaki nekje nad Bistrico v bližini štajerske prestolnice. V prejšnjem delu, v Tajkunu, so se investitorji spraševali, kako bosta na njihovo zamisel o wellness glampingu vplivala vsa prelita kri in slab sloves vasi, zdaj s tem ni nobene težave več: Vodnjaki imajo poleg opustošenih hiš iz prvih dveh delov nekaj obnovljenih. V eno se naseli dobrodušna in družabna ruska upokojenka, v drugo hči staršev, ki so umrli ob brodolomu trajekta Estonia, v tretjo pa dedinja zmagovalca na lotu, že dobro navlečena in obubožana. Vendar je ponos Vodnjakov rekreacijski center za kolesarje, pogosto premožne in pretežno električne.

Avgust Demšar v svojih kriminalkah stavi na stalno ekipo (njen najbolj znani član je inšpektor Martin Vrenko), a ta tokrat ni čisto v sporu z nadrejenimi, ki imajo – svojim terenskim in operativnim sposobnostim primerno – popolnoma napačen vpogled v verigo kriminalnih dejanj. Ob najdbi trupla, tokrat ne v vodnjaku, ampak pri vodovodnem priključku, ki so ga nazadnje sanirali v zadnjih dneh pred osamosvojitvenimi spopadi, se postavlja več vprašanj kot odgovorov: kaj pomeni sodelovanje ene od osumljenih z odvetniško pisarno, ki brani preprodajalce mamil, in kako je v zadevo vpletena združba, ki se ukvarja s specializiranimi krajami, in kaj bi lahko bil v Vodnjakih objekt poželenja za takšno združbo? Kakšna so bila intimna razmerja med tistimi, ki jih že trideset let ni med živimi, če genske analize kažejo odstopanja in čudna, vsekakor ne naključna ujemanja?

Seveda imamo tudi tokrat gleduhe, ki na zalezovalnih misijah puščajo ogorke, imamo nepredvidljive žrtve, ne vedno smrtne, vendar je Demšar do bralca pošten, omogoča mu – seveda z opisi odzivov pa z drobnimi komentarji s stališča vsevedneža –, da se hkrati z ekipo tudi sam dokoplje do sklepov, če morajo že dokaze priskrbeti kriminalisti in forenziki.

Tudi v Estonii je Demšar zvest svoji ekipi, Vrenka, malce čudaškega, vendar uspešnega intuitivca, vidimo zdaj v pokoju, ko se na vse načine trudi, da bi se spravil v pogon. Zato zagrabi priložnost in poskuša švedski posvojenki priskrbeti dokaze, da njeni starši niso vpleteni v takratne krvave dogodke, da niso povezani z najdbo trupla, obenem pa preiskuje širše in na lastno pest. Z njim in njegovimi dokazi imajo zato težave, ekipa, s šefico vred, namreč težko prikriva njegovo pojavljanje na mestih, ključnih za preiskavo. Vendar dokazni postopki tokrat ne padejo, ker jih prekrivajo nova in nova trupla, in Estonia lepo zaokroži misel, da je svet pravzaprav majhen, vse pa z vsem povezano.