Čakajoč na reforme

Konec avgusta 2011 je vlada, šlo je za vlado Boruta Pahorja, sprejela odločitev o uskladitvi RTV-prispevka z inflacijo. Prejšnja leta se je RTV-prispevek, najpomembnejši finančni vir za delovanje javne RTV, vsakič avgusta – odločitev je po zakonu vedno treba sprejeti do konca avgusta – včasih zvišal, včasih ne. Včasih se je zvišal za višino inflacije, včasih za manj. Proračun javne RTV je bil torej že vseskozi prepuščen na milost in nemilost posameznim vladam. Tudi Pahorjeva vlada, na primer, zvišanja RTV-prispevka leto prej ni odobrila. Tisto leto, ko je bilo že zelo čutiti veliko gospodarsko krizo, pa je uskladitev z rastjo življenjskih stroškov kljub drugačnim napovedim podprla in z začetkom leta 2012 se je RTV-prispevek zvišal za 0,75 evra, na 12,75 evra, kolikor plačujemo še danes.

Ja, še danes, kajti naslednjih 14 let nobena od vlad – za Pahorjevo se jih je zvrstilo še šest – RTV-prispevka ni uskladila z inflacijo. Morda je katera od vlad padla prehitro. Obe Janševi, ki sta bili medijem izrazito nenaklonjeni in sta se nad njimi izživljali, ga nalašč nista sprejeli, čeprav je za zvišanje kasneje prosila tudi »njena« RTV-jeva uprava. Nekatere vlade pa so enostavno kalkulirale, da se jim to ne izplača, saj ukrep pri volivcih nikoli ni bil priljubljen, volitve pa so bile vedno za prvim ovinkom. A ta brezbrižnost do usode največjega medijskega in kulturnega javnega zavoda v državi je naglo poglabljala njegovo finančno stisko. In ker se vodstva RTV hkrati niso znala ažurno in odločno odzvati na vrsto drugih resnih izzivov, je bil zgolj še en nasilen prevzem RTV, ki so ga opravili nameščenci stranke SDS, dovolj, da je javni servis strmoglavil na najnižjo točko v svoji zgodovini.

Vladi Roberta Goloba moramo priznati, da je stisko RTV že od samega začetka prepoznala in jo je tudi začela nemudoma reševati, zakon o RTV Slovenija je spremenila tako, da je imenovanje uprave namesto političnim strankam prepustila civilni družbi in zaposlenim, vmes jo je sicer upočasnil referendum, a lani poleti se je RTV vendarle znebila politkomisarjev iz SDS in dobila novo upravo pod vodstvom Zvezdana Martića, ki je hišo nato zadržala nad gladino in razmere umirila. A več kot to je bilo zanjo preveč, sploh ker se je hitro izkazalo, da je finančno stanje še precej slabše in sanacijski ukrepi še nujnejši. Martićeva uprava je zato že takoj po imenovanju pričakovala, da ji bo vlada prišla nasproti tudi z dvigom RTV-prispevka. A to se ni zgodilo. Vlada – ki je mimo tega RTV lani in letos sicer namenila že za 15 milijonov evrov pomoči – je najprej želela rezultate. Dokaz, da uprava s sanacijo hiše misli resno. Uprava je medtem razpadla. Od štirih članov je ostal le eden, Franci Pavšer, pa še ta je na dolgotrajni bolniški.

To sredo pa sta se v tej zgodbi zgodila dva pomembna preobrata. Prvi je ta, da je vlada, čeprav od vodstva RTV še vedno želi konkretne rezultate, in to čim prej, sprevidela, da mora uničujoči trend z zamrznjenim RTV-prispevkom vendarle presekati, sicer bo sama soodgovorna za še dodatno poglabljanje stiske javnega servisa. Tik pred koncem zakonskega roka je tako sprejela odlok, po katerem se bo RTV-prispevek z letom 2025 dvignil za 10 odstotkov, na 14,02 evra. Če bi sledili rasti stroškov, bi ga sicer morali dvigniti za precej več, za 30 odstotkov, a po skoraj poldrugem desetletju ignorance vladajoče politike je že 10-odstotno zvišanje, za katero so si prizadevali na ministrstvu za kulturo, izjemno pomembna gesta.

Še toliko pomembnejša je, ker je vlada na sredini seji obravnavala tudi izhodišča za sprejem novega zakona o RTV Slovenija, ki naj bi ga ministrstvo za kulturo pripravilo do konca leta. Kot je po seji vlade poudarila ministrica Asta Vrečko, bodo v novi zakon, potem ko so s popravki sedanjega zakona reševali RTV predvsem pred vmešavanjem politike v upravljanje, vključili nekatere ukrepe, ki bi javnemu servisu prinesli tudi večjo finančno neodvisnost in stabilnost. Podrobnosti še niso znane, najverjetneje pa bi spremembe lahko šle v smer, da o uskladitvi RTV-prispevka z inflacijo po novem ne bo več odločala vlada po vsakokratnem navdihu, temveč bi rast RTV-prispevka postala bolj samodejna in neodvisna od politike. Ali pa bi RTV zagotovili kakšen nov, dodaten dolgoročni vir financiranja.

Eden največjih izzivov prihodnjega vodstva RTV bo pridobiti podporo zaposlenih za reforme.

Javna RTV bi v prihodnje torej tudi po finančni plati lahko postala nekoliko bolj avtonomna in stabilna. Vendar pa zgolj to ne bo dovolj, saj njene težave še zdaleč niso zgolj finančne narave. Nabiralo se je leta, desetletja, in jasno je, da RTV Slovenija kliče po modernizaciji, po digitalizaciji, po osvežitvi, postati mora okretnejši, sodobnejši RTV-servis, obvladati sodobne trende na vseh ravneh, od poročanja do scenskih in oblikovalskih rešitev, obvladati vedno nove tehnologije, platforme, ugotoviti, kako biti RTV-servis prihodnosti, kako nagovoriti novo, predvsem mlado občinstvo, ki vsebine zdaj išče drugje, ne pa biti RTV-servis, kjer gost izjavi: »Najina oddaja bi verjetno res boljša bila, če bi bila kje zunaj, pa bi se lahko malo sprehajala, če bi lahko malo arhiva uporabljala pri tem.« Ja, Tomaž Perovič, nekdanji zaposleni na RTV, ki je nato gradil zdaj že desetletja največjo komercialno televizijo POP TV, je bil v nedavni oddaji Intervju na TV Slovenija pokroviteljski, ob kakšnem res nekakovostnem vprašanju voditelja mu je ušel celo glasen smeh. A v marsičem, kar je povedal, je imel prav.

Sanacija, s katero bi se moral spopasti novi predsednik ali predsednica uprave RTV, bi morala natančno vpogledati tudi v drobovje javnega medija. Ne gre toliko za potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih, večja težava je struktura zaposlenih, ki je po vsej verjetnosti daleč od tiste, ki bi jo hiša za optimalno delovanje potrebovala. Kadre so namreč leta le prelagali na druga delovna mesta, tudi tiste, ki se niso izkazali z znanjem in sposobnostmi ali so sodelovali pri političnih prevzemih RTV. Delavcev, ki so delali napake, niso odpuščali. Zaposlenim so tudi podarjali položaje, denimo uredniške, in jim tako dvigovali plače. Vse to bi moral novi vodja temeljito proučiti in pripraviti novi organigram, ki pa bi kljub omejitvam, ki veljajo za javni sektor, vseeno omogočal tudi zaposlovanje novih strokovnih kadrov, kjer je to potrebno. Po vsej verjetnosti bi te spremembe vsaj pri delu zaposlenih sicer sprožile odpor. Zato bo eden največjih izzivov prihodnjega vodstva pridobiti podporo zaposlenih za reforme, jih prepričati, da so to drobni koraki v dobro javnega RTV-servisa.

In kdo bi lahko dobil mandat za prenovo RTV? Svet RTV, ki je pristojen za imenovanje vodstva, bo izbiro med kandidati, ki so se prijavili na nedavni javni razpis za novega predsednika ali predsednico uprave RTV, opravil v kratkem. Po časovnici, sprejeti v sredo, naj bi zaslišanja kandidatov opravili že v začetku prihodnjega tedna. Sprva je bilo predvideno, da bi sredi naslednjega tedna o kandidatih tudi že glasovali, s čimer bi najverjetneje postala znana tudi imena dveh manjkajočih članov uprave, katerih izbiro zakon poslej prepušča novemu predsedniku ali predsednici uprave. Vendar ni nujno, da bo do odločanja res prišlo tako hitro, saj naj bi svet dva od treh, ki so se na razpis prijavili, zaprosil za dodatna dokazila v zvezi z izpolnjevanjem razpisnih pogojev. Zaplet naj kljub vsemu ne bi bil tako hud, da pogovori s kandidati ne bi stekli v skladu s časovnico.

Podatek o tem, kdo so prijavljeni kandidati in ali vsi med njimi pogoje izpolnjujejo, za zdaj ostaja neuraden. Kljub temu je znano, da naj bi šlo za trojico in da naj bi bili med njimi sedanja v. d. predsednica uprave Natalija Gorščak, sedanji direktor Radia Slovenija Mirko Štular in Boris Tomašič, programski direktor in solastnik televizijske postaje Nova24TV, direktor podjetja Nova hiša, ki izdaja spletni medij Nova24, in direktor založbe Nova obzorja, ki med drugim izdaja tednik Demokracija.

Tomašič, ki je tudi nekdanji sekretar poslanske skupine SDS in oče nove evroposlanke SDS Zale Tomašič, možnosti za izvolitev nima. Predstavlja se sicer kot prekaljeni medijski delavec, a vsi projekti, ki jih je doslej vodil, niso pravi medijski projekti, temveč so del propagandnega stroja v lasti stranke SDS, so torej to, v kar je želela SDS s svojimi nameščenci, kakršna sta bila Andrej Grah Whatmough in Uroš Urbanija, spremeniti tudi RTV Slovenija, in to za vsako ceno, z ukinjanjem oddaj, ki politični stranki niso bile všeč, z maltretiranjem kritičnih zaposlenih, nad nekaterimi so se prav nehumano izživljali, mnogi pritiska niso več zmogli in so odšli. Vrnitve vodstva s takšnimi ambicijami – Tomašič je za spletni medij Nova24 dejal, da na RTV »trenutno prevladuje ena ideologija, ki je ideje postavila pred strokovnost«, in da so trenutne razmere »najslabše« »vse od njenega nastanka« – svet RTV v sedanji sestavi zagotovo ne bo odobril.

Druga dva kandidata, Natalija Gorščak in Mirko Štular, pa možnosti za izvolitev imata. O svojih programih sicer še ne želita govoriti, najprej ju želita predstaviti svetu RTV. Znano pa je, da sta oba dolgoletna zaposlena na RTV, oba zelo dobro poznata ustroj javnega servisa in njegove težave, oba sta motivirana, poznata tudi druge RTV-servise; Natalija Gorščak jih je spoznavala kot svetovalka Evropske zveze za radiodifuzijo (EBU) za področje televizije, Mirko Štular je bil kot novinar sodelavec britanskega javnega RTV-servisa BBC (in francoskih medijev). V treh desetletjih, v katerih se je povzpel od novinarja in urednika do odgovornega urednika Vala 202 (ta se je med njegovim vodenjem posodobil) in direktorja Radia Slovenija, ima v tem delu RTV-hiše vseskozi izjemno visoko zaupanje in podporo.

Natalija Gorščak, ki je medijsko pot začela na Radiu Študent ter se je kasneje zapisala televiziji, Kanalu A, POP TV in predvsem RTV Slovenija, kjer se je sčasoma ustalila, je bila po nedavnih odhodih kar treh članov uprave RTV na hitro pripravljena vskočiti kot v. d. predsednice uprave, kar bi ji znal svet šteti v dobro. Pred tem je bila, tako kot Štular, direktorica, le da je vodila TV Slovenija. Zanimivo je, da sta bila za direktorja pravzaprav oba imenovana leta 2019. Leto zatem so hišo začeli prevzemati Janševi kadri. Natalijo Gorščak so odstavili; sodišče je pozneje ugotovilo, da nezakonito. Štularju se je na položaju uspelo obdržati. Nekateri zaposleni na RTV mu to zamerijo, sam pa pravi, da to, da pritiski na radio niso bili tako vidni, ne pomeni, da jih ni bilo in da so bili načini spopadanja z njimi različni.

Med nekaterimi člani sveta RTV je dolgo prevladovalo prepričanje, da bi resne premike na RTV Slovenija lahko izpeljal le nekdo od zunaj, neobremenjen s poznanstvi in zgodovino. Danes so pripravljeni dodati, da to morda ni nujno. Da bi se s kandidati iz hiše, če bi imeli dober program in bi si manjkajoča dva člana uprave izbrali premišljeno, tudi lahko izšlo. Pričakovanja so v vsakem primeru visoka, podvig zahteven. A čas je, da se premiki vendarle zgodijo.