Imajo se fajn, a zjutraj se ničesar ne spominja?

Kaj jim briše spomin?

za +

Se imate fajn? Mežikni dvakrat (Blink Twice, 2024, Zoë Kravitz).

To, kar so moški počeli ženskam, je tako neodpustljivo kot to, kar so belci počeli črncem; tako kot so – s silo, ker ni šlo drugače – odpravili sužnjelastništvo, je treba odpraviti tudi stepfordsko, gileadsko mizoginijo, magari na silo; rasizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega rasizma – seksizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega seksizma; in ko pride jutro, se tega nihče več ne spominja. Kako vse to preleviti v film, ki bo vsaj tako briljanten, luciden in eleganten kot Obetavno dekle, Zbeži!, Ne skrbi, draga, Hotel Royal, Glass Onion, Antebellum in Spomin? Ja, zgodba o tem je lahko le triler ali grozljivka. Zoë Kravitz, sicer zvezdniška igralka, je to spletla v briljantno, lucidno in elegantno kombinacijo obojega.

Frida (Naomi Ackie), temnopolta prekarka, ki se preživlja kot natakarica na gala zabavah (»Bodi nevidna!«), dobi gig na gala zabavi razvpitega tajkuna Slaterja Kinga (Channing Tatum), ki so ga zaradi škandaloznih zlorab črtali, a se je spreobrnil, pokesal in opravičil, tako da se je lahko reintegriral v družbo. Frida ima velike oči – med njima s Kingom, ki je še vedno v terapiji, klikne, ne sicer eksplozivno, toda ravno dovolj, da jo – v slogu zloglasnega Jeffreyja Epsteina – povabi na svoj rajski tropski otok, kamor odpelje še nekaj mladenk in moških, ne več rosno mladih (od Haleyja Joela Osmenta do Simona Rexa in Christiana Slaterja). Frida – brez vprašanj, kaj šele podvprašanj – pripelje tudi svojo bestico Jess (Alia Shawkat), tako da se na hitro s socialnega dna preselita v fantazijski svet, kjer se vsi skupaj – povsem odrezani od sveta, javnosti, medijev – dneve in noči dekadentno predajajo nonstop zabavi, plesu, razkošju, lenarjenju in uživanju, utapljanju v brezdelju, koktajlih, šampanjcu, tekili, haute cuisine. Brez obveznosti. Vau! Parfumi! Džojnti! Sreča! »Prvič v življenju nisem nevidna,« dahne Frida, ki jo – tako kot ostale mladenke – nenehno in šarmantno agresivno sprašujejo: »A se imaš fajn?« Ne, to vendarle ni brez obveznosti – ženska se mora imeti fajn! Imej se fajn, če ne …

Veste, kdaj v grozljivkah vrag vzame šalo: ko protagonistkin telefon izgubi signal. Tu pa – da tega raja, te popolne spolne harmonije, te utopije, ne bi nihče motil – ob prihodu vsi telefone oddajo. Fridi se zazdi, da tu nekaj ni v redu. Imajo se fajn, a zjutraj se ničesar ne spominja? Zakaj vztrajno pozablja, če se imajo tako fajn? In kaj dela ta umazanija za njenimi nohti? Kaj so tiste kače? Kaj so tisti noži? Kaj so tista napol obredna nočna tekanja? Kaj je to »rdeči zajec«? Katerega sploh smo? In kje je Jess? Izginila je. Nihče se je ne spominja. Ostalim mladenkam je vseeno. Kakšna Jess? Namesto solidarnosti, sestrstvu, skupnemu boju in feminističnim idealom se predajajo tekmi, mižanju in kolektivemu pozabljenju. A kaj jim briše spomin? Je kaj v tekili? Šampanjcu? Substancah? Parfumih? Rožah? Sanjah? Je kaj v sreči? Sem nora, se sprašuje Frida. »Pozabljenje je dar,« slišimo. Vsa ta napetost, vsa ta tesnoba, produkt sistemske toksičnosti, potem eksplodira v vse prave smeri, tako da jezno in sarkastično demaskira sistemski seksizem, zarotniško kulturo pozabljenja (kot oblike družbene kontrole), gaslighting, dizajnersko predatorstvo in represivni hedonizem elit, pri čemer ne pušča nobenega dvoma, da ima spolno zatiranje – spolno manipuliranje, spolna neenakost – težo razrednega zatiranja, ki terja revolucijo. Je pa ironično tole: Fridi se zazdi, da »tu« nekaj ni v redu, a ne opazi, da jim na tej neskončni zabavi streže nevidni, napol suženjski prekariat. Še bolj ironično: mi takoj točno vemo, kaj se bo zgodilo, če bo Frida odšla na tropski otok črtanega toksičnega moškega, Frida pa očitno tega ne ve. Rečemo lahko le: če bi to vedela, potem filma ne bi bilo.

djgwhN-uO5w