Vran

proti

Noč v operi.

Leta 1994 je med snemanjem atmosferskega, neogotskega, distopičnega Vrana umrl Brandon Lee – naboj, s katerim so ga ustrelili, ni bil slep, ampak pravi. Film so kljub temu spustili v multiplekse – postal je morbidni hit in kult, dobil številna nadaljevanja, zdaj pa je dobil še rimejk (»reimaginacijo stripa«, kot pravijo producenti), ki sklene, da bo original korigiral in nam pojasnil, kdo je bila Shelly, o kateri v prvem Vranu nismo izvedeli kaj dosti in ki jo je superjunaški glasbenik Eric Draven tako divje maščeval, toda to ničesar ne spremeni. Ja, Shelly Webster (FKA Twigs) je bila zaljubljena in tesnobna, ja, z Ericom (Bill Skarsgård) sta norela, pila in se drogirala, ja, fukala sta (zelo stilizirano), ja, bežala sta, ja, bila je potetovirana, ja, ljubila je Rimbauda, ja, izgledala sta šekspirjansko, kot Romeo in Julija, oh, ali pa kot Sid in Nancy.

Novi Vran se skuša prilepiti na #MeToo ter humanizirati in opolnomočiti žensko, ki jo je prvi Vran komaj opazil, toda nazaj – od mrtvih, iz onostranstva – se vrne on, ne pa ona. Ko ženska umre, umre – moški pa se lahko vedno vrne. Vedno lahko ponovno vstane. V duhu Biblije. In ja, ko jo posilijo, je njegovo trpljenje hujše od njenega. Film, poln lukenj, nam ne pusti, da bi Shelly zares začutili, tako da ostane le povsem generična ženska, katere naloga je, da umre in svojemu zaročencu, neuničljivemu moškemu, omogoči, da je žalosten in »zlomljen« in emo in da dobi legitimno – in romantično – pretvezo za vigilantsko divjanje, nasilje, besnenje, za kanaliziranje Johna Wicka. Ali Paula Kerseyja.