Veliki izumitelj

za

Da Vincijeva šifra.

Leonardo da Vinci, sicer že precej v letih, a še vedno brezmejno kreativen, genialen in poln idej, skuša z viviseciranjem trupel priti do duše, kar papeža Leona X. (iz dinastije Medicijev), ki od njega pričakuje, da bo izdeloval načrte za močnejše, udarnejše, čudežnejše topove, tako razjezi (»Treba mu je prepovedati iskanje duše«), da mu zagrozi z ekskomunikacijo. Zato migrira v Pariz (ne brez Mone Lize), kjer postane protežiranec narcisoidnega francoskega kralja Franca I., ki pa od njega prav tako pričakuje zmagovito politično in vojaško orožje ter epske monumente in spektakle, s katerimi bi impresioniral evropske kraljevske elite, toda na srečo je kraljeva sestra, Margareta Navarska, dovzetnejša za »Idealno mesto«, Leonardovo vizijo ultimativne utopije, pa tudi za njegov pozni eksistencializem. Od znanosti in umetnosti pričakuje več kot od vojne, umetnost in znanost pa potrebujeta mecene, sponzorje, financerje.

Filmarji to najbolje vedo, zato je tale animirani film – sofisticirana kombinacija stop-motiona in ročnega risanja – čudovito metafilmski, obenem pa prijetno poučen, renesančno inventiven, frivolno metafizičen ter strasten in duhovit kot Leonardo, popolno nasprotje dolgočasnega in monokulturnega Michelangela, papeževega fanta od fare, zatopljenega v poslikavo Sikstinske kapele.