Édouard Louis: Spremeniti se: metoda

Prevedel Andrej Peric, spremna beseda Ivica Buljan. /cf*(Rumena zbirka), Ljubljana, 2024, 254 str., 26 €

+ + + +

Zgodovina prestopov in izdaj 

Francoski kvirovski pričevalec Édouard Louis (1992) – intervju z njim lahko preberete v naši poletni izdaji Mladina Intervju – se v Opraviti z Eddyjem, prejšnji prevedeni knjigi, ki enako kot avtobiografsko in avtofikcijsko pričevanje Spremeniti se: metoda govori o tem, kako si je želel preobrazbe, pobega, loti natančnega popisa okolja, iz katerega izhaja. Revnega francoskega proletarskega severozahoda, Pikardije, kjer je možačenje in zasmehovanje najbolj priljubljena moška športna disciplina, poleg pitja in domačega nasilja. Eddy, ki izstopa po feminilnosti, je na začetku zasmehovalne verige, zato na vsakem koraku deležen batin in mobinga in premišlja samo o begu, o fini šoli, v kakršni psovka »peder« ne boli zares.

V delu Spremeniti se: metoda gre še naprej; najprej ugotovi, da v novem, bolj finem okolju s svojo pojavo, ki na vsakem koraku kaže njegov izvor, ne more uspeti. Druži se s prijateljico, ki ga uvede v skrivnosti srednjega razreda, ga poduči o manirah za mizo in s priborom, dela kot biljeter v gledališču. Zdi se mu, da mu je uspelo pobegniti rodu, posmehu, sramu zaradi stanu, malo je tudi cankarjanskega obračunavanja v slogu »mater je zatajil«. Zapleta se z moškimi in se o svoji usmeritvi meni s prijateljico, vse dokler ne sreča pisatelja Didiera Eribona, ki je Vrnitev v Reims posvetil ravno težavam, kakršne Eddy še ima: izvor, opazen na daleč, podizobraženost, zatajevana homoseksualnost, ki poskuša prodreti na plan in se kazati brez sramu in strahu.

Eddy, zdaj preimenovan v Édouarda, je na poti preobrazbe, ob hostesništvu, s katerim si plačuje bivanje, se zakoplje v studioznost in naredi izpite za ugledno šolo, se preseli v Pariz – in zaživi. Z bančniki, župani, potomci industrialcev, bogataši in železničarji, pri ljubimcih in tudi kar tako. Čeprav je nekaj prizorov poklicu lastno surovih, vmes se namreč preživlja tudi z nastavljanjem telesa, to ni klateški roman ali pričevanje o plačljivih praksah, za to mu manjka radosti in brezbrižnosti. Bolj gre za izpoved in spoved o obupnem poskusu preobrazbe, o menjavi družbenega sloja in permanentnem občutku krivde ter nemoči.

Ker je ves čas v gibanju, ker napreduje, ker postaja požrtvovalna žrtev lastnega projekta levitve in napredovanja proti idealni podobi, seveda pušča vse za seboj, in ti mu, statični in na mestu, seveda vse to zamerijo. Zamerijo tisto, kar so mu očitali že v rojstnem proletarskem zakotju, da hoče biti nekaj več in da si to zagotavlja z žrtvovanjem najbližjih in vseh, ki mu pri spreminjanju pomagajo. Fikcionalizirana avtobiografija je pripoved o izdajah, priznanje, da je hotel več, kot so lahko razumeli, včasih bridko priznanje, da jih je imel in jih še vedno ima rad, ampak sta uka žeja in glad po manirah, ki bi prikrile izvor, močnejša. Zato seveda na koncu ne manjka opravičil, obžalovanja in občutka, s katerim se končuje Martin Eden Jacka Londona; da uspeh seveda ob trudu nezgrešljivo pride, vendar za previsoko ceno. In pogosto prepozno.