Zajedavec, ki se kiti s tujim perjem

Ustvarjanje glasbe še nikoli ni bilo tako preprosto, kot je danes. Slehernik z osnovno digitalno pismenostjo in dostopom do spleta lahko – brez kakršnegakoli glasbenega (pred)znanja, posluha ali produkcijskih veščin – s programi, kot sta Suno in Udio, ki jih poganja umetna inteligenca, »ustvari« skladbo, ki bo, še posebej za neizurjena ušesa, zvenela izjemno pristno in prepričljivo – kot bi jo posneli dejanski glasbeniki. Enostavno vtipka besedni ukaz oziroma »prompt« – na primer »napiši melanholično klavirsko balado o ljubezenskih tegobah v slogu Adele, podloži jo z bogatim godalnim aranžmajem in pompoznimi bobni v slogu Phila Collinsa, komad zaključi z epskim kitarskim solom v slogu Jimmyja Pagea« – počaka nekaj trenutkov in program izpljune novo »avtorsko« skladbo, ki pa to pravzaprav ni.

Kalejdoskopski kolaž

Čeprav tovrstni programi ne izdelujejo neposrednih priredb glasbenih del, ki jih je ustvaril človek, niti ne semplajo studijskih posnetkov, vsaj ne neposredno, gre vendarle za visokotehnološko obliko plagiatorstva, za strojno posnemanje avtorskopravno varovanih del.

Stvar ni le v tem, da se generativna umetna inteligenca, ki ustvarja glasbo, kiti s tujim perjem, v resnici je na glasbene velikane prisesana kot zajedavec, brezbrižno požira njihove celotne (avtorsko varovane) opuse, jih prežveči, prebavi in izpljune. Ta izpljunek vselej zveni nekoliko generično in znano, kot bi ga slišali že tisočkrat, saj je v osnovi kot kalejdoskopski kolaž drobcev velikanske množice skladb, na katerih se je »učil« – in ki jih dobro poznamo. Težava je v tem, da je popolnoma netransparentno, iz katerih posameznih skladb se pri tem plagiatorskem kolažiranju črpa, zato si avtorji izvirnih posnetkov za ta novonastala sintetična skrpucala ne morejo pripisati zaslug niti za to ne dobijo plačila.

Način, na katerega delujejo tovrstni generatorji sintetične glasbe, je podoben tistemu, na katerega delujejo jezikovni modeli, kot je razvpiti ChatGPT. Ti besedila (brez privolitve avtorjev) ustvarjajo na podlagi digitaliziranega besedilnega opusa celotnega človeštva. Številnim piscem in založnikom gre to seveda v nos, na primer nekaterim književnim prvoligašem; ti so pod pokroviteljstvom organizacije Ceh avtorjev lani septembra vložili tožbo proti podjetju OpenAI, lastniku modela ChatGPT. Prepričani so, da program pri pisanju, ko črpa iz njihovih del, krši avtorske pravice, saj strojni ustvarjalni proces zlahka zreduciramo na nedovoljeno reproduciranje avtorsko varovanih besedil. Podjetje je kasneje tožil tudi časnik The New York Times in mu očital, da ChatGPT dokaj dobesedno kopira njegove (avtorsko varovane) članke, zdaj pa se skušajo tovrstni kraji intelektualne lastnine postaviti po robu še glasbeniki in glasbene založbe velikanke.

Težava ni le, da umetna inteligenca zgolj poustvarja, kar so s trdim delom ustvarile človeške roke, temveč tudi, da prostor v etru odžira dejanskim glasbenikom, ki večinoma že tako ali tako životarijo.

Najprej so se v odprtem pismu, ki ga je aprila letos objavila Zveza za pravice avtorjev (ARA), oglasili visokokategorni pop glasbeniki, med katerimi najdemo Billie Eilish, Nicki Minaj, Elvisa Costella, Jona Bon Jovija, Sheryl Crow, R.E.M. in številne druge. Pismo je nekaj glasbenikov (denimo Frank Sinatra in Bob Marley) podpisalo tudi iz groba oziroma so to v njihovem imenu storili tisti, ki upravljajo njihovo zapuščino. Umetna inteligenca zna obujati glasove preminulih, kar je seveda izrazito sporno, pa ne zgolj zaradi pravnih vprašanj, povezanih z avtorskimi pravicami, temveč predvsem zaradi etičnih in moralnih pomislekov, povezanih z nezmožnostjo nadzorovanja zapuščine umrlih umetnikov – gre za podobne dileme, kot jih poznamo iz industrije postumnih izdaj, le da je položaj danes še precej bolj nenavaden. Spomnimo se, denimo, kako je kanadski slavček Drake v nedavnem sporu z ameriškim raperjem Kendrickom Lamarjem s pomočjo umetne inteligence poustvaril glas pokojnega očaka zahodnoobalnega rapa Tupaca in s tem dejanjem tekmeca izzval oziroma ga vabil na raperski dvoboj.

A vrnimo se k pismu pop zvezdnikov: v njem so neimenovane razvijalce programov in tehnološka podjetja dokaj naivno rotili, naj se zavežejo, da »ne bodo razvijali tehnologije za ustvarjanje glasbe z umetno inteligenco, ki spodkopava ali nadomešča ustvarjalnost dejanskih glasbenikov in jim odreka pošteno plačilo za njihovo delo«. Programe, ki z umetno inteligenco ustvarjajo sintetično glasbo, so označili za »napad na človeško ustvarjalnost« in »grožnjo glasbenemu ekosistemu«.

Poslovni načrt

Pismo ni imelo nikakršnega učinka, generativna umetna inteligenca je od njegove objave v glasbeni industriji iz dneva v dan bolj prisotna. Sicer ne potrebujemo ravno vrhunsko izurjenih ušes, da prepoznamo, da umetna inteligenca (vsaj za zdaj) ustvarja nekoliko hladna dela, ki so, razumljivo, povsem generična in stvaritvam glasbenih mojstrov ne sežejo niti do kolen. Skladanje glasbe namreč ni zgolj matematično pogojen proces, pri katerem gre za razumsko in predvidljivo odločanje, ki ga je mogoče skrčiti na algoritme in kodni zapis.

Kljub temu pa so zato, ker so ta dela avtomatizirana in iz ustvarjalnega procesa izločijo dobršen del človeške delovne sile, cenejša in privlačna za priložnostne zaslužkarje. Prejšnji teden je skladba, ustvarjena z umetno inteligenco, dejansko priplezala na lestvico 50 najbolj poslušanih skladb v Nemčiji. Spotify, platformo za spletno pretakanje glasbe, so v zadnjem letu preplavile skladbe skrivnostnih izvajalcev, ki onkraj pretočnih platform nimajo nikakršne spletne prisotnosti – kot da sploh ne bi obstajali. A ker so se te skladbe uvrstile na nekatere priljubljene predvajalne sezname, so bile številne predvajane že večstotisočkrat. S sintetično glasbo, ustvarjeno z umetno inteligenco, je zasičen tudi marsikateri predvajalni seznam nemoteče glasbe za ozadje, od pomirjujočih ambientalnih zvočnih krajin do tako imenovanih lagodnih hiphop beatov za učenje in sprostitev, priljubljenega žanra internetne muzike, ki je postal tako vzorčen in standardiziran, da celo izurjena ušesa težko ločijo zrnje od plev, torej beate, ki jih je ustvaril človek, od tistih, ki jih je ustvarila umetna inteligenca.

Poslovni načrt tistih, ki služijo z objavljanjem napol anonimne sintetične glasbe na pretočnih platformah, je dokaj genialen. Programi, kakršna sta Udio in Suno, zanje skladbe klepljejo kot po tekočem traku, pri čemer imajo »ustvarjalci« minimalne stroške: z naročnino, ki jo podjetjema plačajo za generiranje neskončnih količin sintetične glasbe, si zagotovijo avtorske pravice za glasbo, ki so jo »ustvarili« z nekaj kliki. Z njimi nato zasujejo pretočne platforme, pri čemer se dobršen del sintetičnih skladb porazgubi v že tako prenasičeni glasbeni ponudbi. A nekatere najdejo pot do priljubljenih predvajalnih seznamov – in s tem do ušes potrošnikov. Z drugimi besedami: v zid zalučajo kup gnoja in nekateri drobci se neizogibno primejo na fasado.

Skratka, težava ni le v tem, da umetna inteligenca zgolj poustvarja to, kar so s trdim delom ustvarile človeške roke, temveč tudi v tem, da prostor v etru odžira dejanskim glasbenikom, ki – razen redkih izjem, torej visokokategornih pop izvajalcev – že tako ali tako životarijo. A če skladateljske robotke kaj lahko ustavi ali jih vsaj nekoliko omeji, je to kršenje avtorskih pravic. Prav temu se je zdaj postavila po robu trojica glasbenih založb velikank.

(Ne)poštena raba

Založbe Sony Music Group, Warner Records in Universal Music Group so proti podjetjema Suno in Udio vložile tožbo zaradi »namernega kršenja avtorskih pravic skorajda nepredstavljivega obsega«, ki je dvignila precej prahu. Utemeljena je z očitki, da ustvarjalni proces programov Suno in Udio »vključuje kopiranje in oponašanje najbolj priljubljenih zvočnih posnetkov zadnjih desetletij«. To so odvetniki založb velikank tudi dokazali: programa so nahranili s premišljeno verigo besednih ukazov in oba sta v tem procesu ustvarila priredbe znanih hitov ustvarjalcev, kot so Michael Jackson, ABBA in Bruce Springsteen. Zvenele so skorajda identično z izvirnimi skladbami.

Podjetji Suno in Udio vse do vložitve tožbe nikoli nista razkrili, da sta skladateljsko-producentske robote trenirali na avtorsko zaščitenih posnetkih, ki so na voljo. David Ding, ustanovitelj podjetja Udio, je maja za Billboard skrivnostno dejal le, da se je njegov model »učil na javno dostopnih podatkih, pridobljenih na spletu«. Dodal je, da je šlo za »dobro glasbo«.

Zdaj sta bili obe podjetji primorani priznati, da sta modele urili na avtorskopravno varovanih skladbah, saj sta se na očitke plagiatorstva odzvali z izgovorom o tako imenovani pošteni rabi (angl. fair use, op. p.), pri čemer se sklicujeta predvsem na transformativno naravo glasbe, ki jo ustvarjata njuna modela umetne inteligence. Odvetniki založb velikank so to ovrgli s prepričljivo utemeljitvijo, da sintetična glasba, ki jo ustvarjata Udio in Suno, »ni plod človeške ustvarjalnosti ali izražanja, temveč gre za strojno posnemanje«. Pri Zvezi za pravice avtorjev pa pravijo, da ni »nič poštenega v tem, da ukradeš življenjsko delo glasbenika, iz katerega izvlečeš temeljno vrednost in jo prepakiraš, zato da neposredno tekmuješ z izvirnikom«.

Založbe velikanke, ki so sicer razvpite kot pohlepne, zdaj od podjetij zahtevajo zares vrtoglave odškodnine: 150 tisoč ameriških dolarjev za skladbo, ki sta jo Suno in Udio uporabila pri urjenju svojih modelov. Gre za skupno več kot 2000 skladb, ki sta jih podjetji pri urjenju modelov dokazano uporabljali. Skupni znesek zahtevane odškodnine naj bi tako znašal 300 milijonov dolarjev. Temeljni namen tožbe pa vseeno ni denarna odškodnina, temveč prepoved rabe avtorskopravno varovanih zvočnih posnetkov pri nadaljnjem urjenju skladateljskih robotov.

Predstavniki podjetja Suno so prepričani o nasprotnem: da skušajo založbe velikanke s tožbo predvsem ohraniti monopol, ki ga imajo v glasbeni industriji, in iz igre izločiti tekmece. V svojo obrambo so dejali, da je treniranje njihovega modela podobno »mulcem, ki se pisanja rock skladb naučijo tako, da navdušeno poslušajo rock glasbo«. Dodali so še, da »učenje ni kraja«.