Igrišča ne damo!

Klemen Dvornik, 2024

za

Kdor zafrkne, naj crkne!

Forte slovenske kinematografije so že od nekdaj mladinski filmi, ki pa vedno – tako kot Spielbergovi filmi, od Lova za izgubljenim zakladom do Jurskega parka – ciljajo mlado in staro, sedemletnike in sedeminsedemdesetletnike. Spomnite se le Kekca, Doline miru, Nevidnega bataljona, Sreče na vrvici in Poletja v školjki. V njih je bilo dovolj kljuk, referenc, replik in »velikonočnih jajc« tudi za odrasle. To so bili mladinski filmi za vse. Tej tradiciji se je lani pridružila Maksimovićeva Kapa, zdaj pa še Dvornikova dramedija Igrišča ne damo!, ob kateri se boste spomnili na Nevidni bataljon, ki ga je leta 1967 posnel Jane Kavčič: ker odrasli niso sposobni rešiti ranjenega ilegalca (Miha Baloh), ker torej le oportunistično oklevajo in strahopetno taktizirajo, ga rešijo otroci, pogumnejši, drznejši in solidarnejši od svojih staršev. Kavčič je kakopak deset let kasneje posnel tudi megahit Sreča na vrvici, v katerem je Nevidni bataljon preselil v ljubljansko blokovsko sosesko, med beton in asfalt urbanega kanjona (Bratovševa ploščad, del BS 7).

Tudi v filmu Igrišča ne damo! odrasli – starši – odpovejo, zato morajo v boj za boljši svet otroci. Boljši svet pa je igrišče pred bloki – igrišče, na katerem Alma (Kaja Zabret), Luna (Kaja Šuštar), Rudi (Youri Friderich), Marko (Niko Lemark) in Jaka (David Trontelj) vsak dan skejtajo. Toda ko Alma, novinka v bloku, hči zelo zaposlenega inženirja (Marko Mandić) in borke za »naravo in kisik«, ki je izginila v Amazoniji, ugotovi, da kanijo oblasti igrišče in drevesa uničiti ter tam zgraditi parkirišče (»Vsi hočejo parking!«), se na hitro organizirajo v osvobodilno fronto. »To je tudi tvoje igrišče,« dopovedujejo vsem po vrsti, tudi staršem, ki pa tega – da je prihodnost igrišče – ne razumejo. Še huje: skupno dobro jih ne zanima. Do skupnega dobrega so apatični. Bagri pa pridejo čez tri dni. Otrokom, ki jim koncept skupnega dobrega (in solidarnosti), ni tuj, ne preostane drugega, kot da krenejo v boj. Po malem aktivistično protestirajo, mahajo s transparenti in jezno vzklikajo. Bodisi: »Bagri, bagri morjo stran!« Ali: »Igrišča ne damo!« Vedo, da so v tem skupaj. Režirajo pa tudi sabotaže, predvidevajo kaos, načrtujejo izhod. »Kdor zafrkne, naj crkne!« Ne odnehajo. Kot kolesarji. »Saj smo otroci – nihče nas ne bo skušal ubiti!« Toda revolucija vedno preseže pričakovanja. Otroci vedo, kaj potrebuje družba. Otroci vedo, kaj naredi družbo.

Film Igrišča ne damo!, ki pokaže, da je mogoče revolucijo organizirati tudi s staro, povsem nepametno Nokio, je poln malih digresij, ki ga obogatijo – otrok brez mame, ki v Bosni skrbi za svojo mamo, solze, ko poči ekran telefona, pes na xanaxu, skejtanje čez vse ljubljanske trge revolucije, ubijalski soundtrack (Koala Voice, Matter, Masayah, Vazz, Nipke in Mrfy, Mrfy, Mrfy, Mrfy) in aluzija na Hitchcockovo Dvoriščno okno.

l4z9Tllx7Tw