Blaž Kutin: Kenozoik

+ + +

Izgubljene narativne linije

V zbirki kratkih zgodb Tempirana bomba je Blaž Kutin (1970), sicer tudi scenarist, režiser, pisatelj in prevajalec, bralca soočil z liki, ki jim je bila skupna kompulzivnost. Delovali so nerazumno – ali pa so stvari naivno vzeli preveč dobesedno. Pri tem so imeli dogajalni prostori nezgrešljiv tuj pridih, zgodbam se je poznalo, da avtor deluje na tujem, v Berlinu, in temu so bile prilagojene tudi situacije, ki jih je zaznamovala izkušnja dvodomnosti. Opazna sta bila posmehljivost do domačijskosti in samozagledanosti pa spogledovanje s scenaristiko. Proza je bila spisana kot niz živahnih krajših uvidov v zakulisje vsakdanjika, pogoste so bile fantastične in groteskne izpeljave, absurdnost situacij se je v popolnosti razvila in ves čas opozarjala na naključnost in negotovost eksistence. Vse to je bilo izpisano humorno in blago posmehljivo, nekje med zaostritvijo groze vsakdanjika in ironičnim komentarjem.

Kenozoik je roman o eksperimentu. Lena, medicinska sestra, je depresivna in preutrujena, hkrati tudi preveč empatična in včasih neodzivna, potopljena v svoj svet. Zato na podlagi priročnika za osebno rast njeni bližnji izvedejo doktrino šoka: na rojstni dan jo vsi po vrsti zapustijo. Fant Luka kot da spakira kitaro in kovčke in prespi pred hišo njenih staršev, potem pa skupaj odidejo k njej, da bi ji povedali, da je bil to nateg. Soočenje z izgubo vsega v trenutku, ko je mislila, da nima ničesar več, ki naj bi jo ozdravilo, pa ima drugačne, nepredvidene posledice. Lena sicer v šoku in zapuščenosti od vseh doživi spontani splav, vendar se zdi, da počasi okreva, kar naenkrat jo zanima družabnost, pojavijo pa se tudi stranski učinki: sprazni recimo bančni račun, omogoči materi finančno svobodo, takšne stvari. Nakar se s pojavitvijo trupla begunca in preiskavo zadeva začne zapletati.

Kenozoik , ki je naslov dobil po naključno slišanem komadu na radiu, na marsikaj namiguje, pa tega ne izpelje. Kar je programatsko; Kutin v enem od sklepnih razmišljanj, položenih v protagonistkin miselni obrat, zapiše, da je življenje včasih povsem običajno. Čudaštva in nepojasnjenosti, ki jih je nizal v romanu, opusti, namesto tega se vse uredi banalno, tudi s fantastičnimi elementi, v skladu z običajnim redom stvari.

Kutin kljub drastičnim primerom, ki se dogodijo vmes, kljub truplom, čudnemu Leninemu vedenju in Lukovim krčem v trebuhu, kar bi lahko bila posledica zastrupitve, in podobnem, proti koncu radikalnost zastavljenega omili. Zna nastaviti in slikati atmosfere, vendar pogosto ne razvije potenciala situacij in mejnih mentalnih stanj, tako da se Kenozoik zvrne – v slogu posmehljivih pretiravanj, rahlo odštekano – v pritrjevanje obstoječemu stanju in njegovi nepreglednosti.