Gregor Kocijančič

 |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

Nick Cave & The Bad Seeds: Wild God

2024, PIAS

+ + + + +

Čeprav tudi ploščo Wild God močno zaznamujejo teme izgube in žalovanja, gre za zbirko optimističnih, na trenutke skorajda evforičnih skladb.

Čeprav tudi ploščo Wild God močno zaznamujejo teme izgube in žalovanja, gre za zbirko optimističnih, na trenutke skorajda evforičnih skladb.
© arhiv založbe

Kljub presunljivi moči zadnjih štirih plošč Nicka Cava, ki so bile instrumentalno čedalje bolj oskubene, tematsko izrazito žalujoče in sakralne, po naravi pa vse bolj melanholične, se bodo dolgoletni feni verjetno zelo razveselili, da je Cave ponovno združil moči s svojo zasedbo The Bad Seeds in se – čeprav ne ravno s polno paro – vrnil k zvoku, kakršnega je bend preigraval v času pred protagonistovimi najhujšimi življenjskimi preizkušnjami – smrtjo najbližjih –, ki so močno zaznamovale njegovo glasbeno in pesniško ustvarjanje.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Gregor Kocijančič

 |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

+ + + + +

Čeprav tudi ploščo Wild God močno zaznamujejo teme izgube in žalovanja, gre za zbirko optimističnih, na trenutke skorajda evforičnih skladb.

Čeprav tudi ploščo Wild God močno zaznamujejo teme izgube in žalovanja, gre za zbirko optimističnih, na trenutke skorajda evforičnih skladb.
© arhiv založbe

Kljub presunljivi moči zadnjih štirih plošč Nicka Cava, ki so bile instrumentalno čedalje bolj oskubene, tematsko izrazito žalujoče in sakralne, po naravi pa vse bolj melanholične, se bodo dolgoletni feni verjetno zelo razveselili, da je Cave ponovno združil moči s svojo zasedbo The Bad Seeds in se – čeprav ne ravno s polno paro – vrnil k zvoku, kakršnega je bend preigraval v času pred protagonistovimi najhujšimi življenjskimi preizkušnjami – smrtjo najbližjih –, ki so močno zaznamovale njegovo glasbeno in pesniško ustvarjanje.

The Bad Seeds je nenehno spreminjajoča se postava, v kateri se je od prve plošče From Her to Eternity (1984) do novega (že osemnajstega!) albuma Wild God, zamenjalo več kot dvajset članov. Najnovejša pridobitev je Colin Greenwood, sicer basist enega najpomembnejših bendov zadnjih tridesetih let – Radioheada. Kljub vztrajnim menjavam članov in pestremu žanrskemu razponu opusa – ki je krmaril po estetikah goth rocka, postpunka, bluesovskega punka, garažnega rocka, folkovskega kantavtorstva, gospela in še marsičesa, ustalil pa se je v svojevrstnem baročnem popu, ki po svoje združuje vse našteto – bend že skoraj štirideset let uspešno ohranja konsistentno zvočno identiteto, takoj prepoznaven zvok. Najmočnejše vezivno tkivo, ki to omogoči, je seveda Nick Cave, njegov šarm, mogočni glas in pronicljiva, lucidna, surova, evokativna in provokativna poezija, ključno vlogo pa igra tudi njegov najtesnejši sodelavec Warren Ellis, ki je najbolj odgovoren za instrumentalno avtorsko zaznamovanost Cavovih stvaritev, kolektivnih in (napol) solističnih.

Najradikalnejši slogovni zasuk na bendovi poti je bila plošča Ghosteen (2019), teatralna, monumentalna, a sila minimalistična mojstrovina, na kateri se je Cave poglabljal v žalovanje za petnajstletnim sinom Arthurjem. Ta zvok je v tandemu z Ellisom nadalje razvijal še na epohalni plošči Carnage (2021), leto za njeno izdajo pa ga je doletela še ena tragedija: smrt prvorojenca Jethra. Sledila je plošča spoken-word poezije Seven Psalms (2022), zbirka sedmih molitev, ki ni bila pravi album, temveč – po avtorjevih besedah – »zastrta, kontemplativna daritev malih, svetih pesmi«.

Življenje torej Cavu ne prizanaša, daleč od tega, a s stiskami se zna spoprijeti, namesto zapiranja vase jih kanalizira skozi poezijo in glasbo, ki pa nista katarzični zgolj zanj, temveč tudi za marsikaterega poslušalca. Njegov odnos do smrti je – verjetno zaradi globoke vere – izjemno zrel, in čeprav tudi album Wild God močno zaznamujejo težke teme izgube, žalovanja, (ne)milosti in jeze, gre za zbirko dokaj optimističnih, na trenutke skorajda evforičnih skladb, ki so sicer pogosto žalne, a nikoli sentimentalne ali patetične, ki so otožne, a nikoli pretirano turobne ali brez upanja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.