O ljudeh, ki hočejo biti na vsak način všečni, ljubljeni in sprejeti

Film, ki noče biti všečen

zelo za

Nesrečna bitja. Dejanja usmiljenja (Kinds of Kindness, 2024, Yorgos Lanthimos). 

Dejanja usmiljenja so vrhunski metafilm. Sodobni filmi – spomnite se le superjunaških filmov – delajo vse, da bi ugajali, da bi bili všečni, ljubljeni, sprejeti, Dejanja usmiljenja – počasna, mračna, klinično ledena, nespektakularna, morbidna, groteskna, onstran dobrega okusa, dolga skoraj tri ure, nelagodna, abstraktna, mizantropska, pošastno nepredvidljiva, brez pietete do seksa, splava, samomora in psov (a hej, jebeni originali so vedno takšni!) – pa izgledajo kot film, ki noče biti všečen, ljubljen in sprejet, toda – ironično! – pripovedujejo prav o ljudeh, ki hočejo biti na vsak način všečni, ljubljeni in sprejeti. To, da so Dejanja usmiljenja portmanteau, zbirka treh ločenih zgodb, treh filmskih novel (Črno ogledalo sreča Cono somraka), in da različne like v tem absurdnem triptihu igrajo isti igralci (Emma Stone, Jesse Plemons, Willem Dafoe, Margaret Qualley, Hong Chau, Joe Alwyn), še dodatno poudari univerzalnost, kompulzivnost, distopičnost, toksičnost in nihilizem sle po všečnosti, ljubljenosti in sprejetosti.

Robert (Plemons), protagonist prve zgodbe, je povsem odvisen od svojega šefa (Dafoe): ne le da izpolni vse šefove ukaze, ampak brez šefovih ukazov sploh ne more živeti. Zato mu šef daje napotke tudi za zasebno, intimno življenje. Do zadnjega detajla – pove mu, kaj naj je in kdaj naj fuka. Robert, ki niti ne ve, da mu je tudi ženo (Chau) izbral šef, prebere celo Ano Karenino, šefovo »priporočilo« – in ob njej dvakrat zajoče. Na vsak način hoče, da bi ga šef ljubil in sprejel. Ko mu reče, naj povozi človeka, ga povozi. Brez občutka, da je sprejet, je izgubljen.

Daniel (Plemons), protagonist druge zgodbe, je policist, ki izgubi ženo (Stone) – Liz, biologinja, izgine na morju. Med ekspedicijo. Toda ko jo nepričakovano najdejo na nekem otoku in se vrne domov, se Danielu zazdi, da to ni več ona – da so ji poslali dvojnico. Čevelj ji ni več prav. Zato jo začne terorizirati in tiranizirati, njegove zahteve in želje postajajo čedalje hujše in neznosnejše, toda Liz jih vdano in ubogljivo izpolnjuje, pa čeravno jo hoče oče (Dafoe) odvrniti od podrejenosti – Liz hoče biti pač na vsak način ljubljena in sprejeta. Ko ji Daniel reče, naj si odreže prst in mu ga speče, to stori. »Daniel ni perfekten, a je vedno ob meni.« In ja: »Nikomur ne bi storil nič žalega.« Bi si odrezala še nogo? In jetra? Danes je zelo lačen. How Deep Is Your Love?

Zadnje zgodbe – tiste o sekti, karizmatičnem tantričnem guruju, sinhroniziranosti in iskanju ženske, ki bi oživljala mrtve – vam niti ne bom razlagal, saj le potrjuje patološkost sle po ljubljenosti in sprejetosti, sle po ugajanju velikemu vodji. Sprejetost je dosežek. Podrejenost, poslušnost in podjarmljenost so sreča, dokaz ljubezni in realiziranosti. Nihče noče več svobode, še manj možnosti izbire – vsi hočejo nekoga, ki bi izbiral namesto njih. Gospodarja, ki bo odločal namesto njih. Tirana, ki jih bo kontroliral. In dominiral. Konsenz je precenjen. Demokracija je le slepi člen evolucije, ultimativna cona neudobja. Ljubezen je paranoja (in festival nemoči), racionalnost pranje možganov, prijaznost perverzija, sociopatija nova normalnost. Seks pa je vedno metaseks, le citat porniča, vic, posilstvo. Dejanja usmiljenja so meta: prva zgodba je reimaginacija Ubijanja svetega jelena (s pridihom Podočnika), druga je reimaginacija Nesrečnih bitij (s pridihom Alp), zadnja pa je reimaginacija Jastoga (s pridihom Najljubše).

ZCkAqCDIQhw