Milli Vanilli / Hotela sta vse

za

Doba fejkanja. Girl You Know It’s True (Simon Verhoeven, 2023). 

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so svet obsedli videospoti. MTV je bil kralj. Ko sta Ervin Hladnik in Ivo Štandeker delala intervju z Milanom Kučanom, sta ga vprašala, če kaj gleda MTV. Logično. Vsi so gledali MTV. Vsi so gledali videospote. Ja, bolj so jih gledali, kot pa poslušali. Zato ni nikogar motilo, da vsi ti pevci, pevke in bendi niso zares peli, ampak so le simulirali – itak so simulirali svoj glas. A le zakaj bi to simuliranje – ta lip syncing – koga motilo? Tudi v živih nastopih – recimo v televizijskih šovih – so vsi bolj ko ne simulirali petje. Toda simulirali so svoje petje, svoj glas. Tudi Rob Pilatus in Fabrice Morvan,  člana dua Milli Vanilli, sta petje – povsod, v videospotih in v živo, celo na koncertih – le simulirala, toda simulirala nista svojega petja, svojega glasu.

Nemški producent Frank Farian, kreator številnih artificielnih disko bendov (tudi slovitega benda Boney M., čigar dva pevca – Bobby Farrell in Maizie Williams – sta prav tako le odpirala usta), ki je umrl letos januarja, jima je rekel: »Ne iščem pevcev, temveč zvezde.« Pilatus in Morvan – dolgolasa, atraktivna, seksi, zlita s spandeksom – sta izgledala zvezdniško. Farian pa je našel druge, precej boljše pevce (Brada Howella, Charlesa Shawa in Johna Davisa ter bekvokalistki, dvojčici Lindo in Jodie Rocco), katerih petje sta potem simulirala. Pilatus in Morvan sta le odpirala usta. Nihče ni vedel. Osemdeseta so ju objela. Postala sta globalni senzaciji. Imela sta megahite, recimo Girl You Know It’s True, Girl I’m Gonna Miss You in Blame It on the Rain. Prodala sta petdeset milijonov plošč. Njuni koncerti so bili masovke. Pobrala sta grammyja. Potem pa je bilo v trenutku vsega konec – ko se je leta 1990 razvedelo, da sploh ne pojeta sama in da le simulirata petje nekoga drugega (ne bi smela kandidirati za grammyja! ne bi ga smela dobiti!), so ju mediji in feni odpikali, izobčili, raztrgali, zmendrali in požrli. Črtali. Izbrisali. Škandal je bil tako globalen in tako tektonski, kot je bila globalna in tektonska njuna fama. Maščevanje je bilo strašno, pa čeravno so vsi – feni, producenti, glasbena industrija, trgovci, mediji, MTV, Bog – z njima profitirali. Morvan je v Koremovem dokuju Milli Vanilli, posnetem lani, povedal, da sta s Pilatusom vedela, da ju bodo slej ko prej dobili, a ju to ni ne prestrašilo ne ustavilo – tisti »performance feeling«, ekcesni občutek ob nastopanju, je bil tako nenadjebljiv, da se mu nista mogla upreti. Hotela sta vse. Mudilo se jima je v slavo, zvezdništvo in prihodnost, ki se nikoli ne konča.

Film Girl You Know It’s True, tragikomična biografija njunega vzpona in propada, je videti kot ekranizacija tega njunega karnevalskega občutenja sveta. Ruski literarni teoretik Mihail Bahtin je pred mnogimi leti v knjigi Ustvarjanje Françoisa Rabelaisa in ljudska kultura srednjega veka in renesanse zapisal, da je karneval – v nasprotju z uradnimi prazniki –»slavil začasno osvoboditev izpod oblasti prevladujoče resnice in obstoječe ureditve, začasno odpravo vseh hierarhičnih odnosov, privilegijev, norm in prepovedi. To je bil praznik časa, praznik nastajanja, menjav in prenove. Sovražen je bil vsakršnemu ovekovečenju, sklenjenosti in koncu. Obrnjen je bil proti prihodnosti, ki se nikoli ne konča«. Karneval je bil čas »sproščenega in familiarnega stika med ljudmi«, »vesele relativnosti« in »oddiha od častivredne resnosti«. Rob Pilatus in Fabrice Morvan, ki ju igrata Tijan Njie in Elan Ben Ali, se v tistih nekaj evforičnih, maničnih letih – med Münchnom, kjer začneta kot plesalca, studiem, kjer ju Farian (Matthias Schweighöfer) prelevi v »umetniški projekt«, in Los Angelesom, kjer se s kokainom, ferrarijem in groupies znorita – karnevalsko osvobodita vseh hierarhičnih odnosov, norm in prepovedi ter se prepustita veseli relativnosti, sproščenosti, brezskrbnosti in pretiranosti neoliberalne dobe, njeni flambojantni dereguliranosti in razdavčenosti, njeni notranji morbidni obscenosti. Vsega je bilo v izobilju. Denarja, slave, sanj, priložnosti, popa, spektakla, podjetništva, kapitalizma, pohlepa, artificielnosti. Vse je bilo dovoljeno. Tudi fejkanje. To je doba, ki je formirala Donalda Trumpa. Važen je bil nastop. Važna je bila prezentacija. Važen je bil brend. Vseeno je bilo, kdo je zadaj. Vseeno je bilo, kdo poje. Pilatus, Morvan in Farian, ki so zrasli na socialnem dnu, v revščini, so se prilepili na utopične žarke neoliberalne kontrarevolucije in leta 1990 končali tako kot leta 1990 Dobri fantje, Scorsesejevi manični utopisti – v smeteh.

8CxhTlyBbe0

XbekbWRNjVE