Jasmin B. Frelih: Ledeni možje

+ + + +

Evropa na pragu

Romana domačega pisatelja Jasmina B. Freliha (1986) Na/pol in Piksli že z naslovom, še bolj s samo pisavo opozarjata na fragmentarnost, tudi nezaključenost celote, ki ostaja prikrita z detajli in nadrobljenostjo, zato so zgodbeni obrati včasih znotrajliterarni. Ob tem so avtorsko prepoznavni izbrušenost in visoka jezikovna artikulacija, spretno preigravanje različnih glasov in prepoznavnih, tudi drugostopenjskih – medbesedilnih – leg izjavljanja.

Vendar so Ledeni možje novost v Frelihovem pisanju, gre za obsežen roman o odraščanju, dozorevanju, tudi deziluziji ob najprej bodrilni in postopno vse bolj sumljivi družbi, ki protagonistu Leonu pri zorenju in iskanju sebe in mesta v svetu omogoča širši pogled, vendar ga zapleta v mreže manipulacije in prikrivanja. Leon je na prelomnici, sprašuje se o očetovstvu, saj ga mati, ki pomaga v fari, prikriva. Ima punco, kar ima skoraj za samoumevno in ga potem mikajo druge. Študira primerjalno književnost, in ko se enkrat zapije s sošolko, sreča posrečeno družbo, ki se ukvarja s premislekom o vstopu v Evropo, pač davek tistim časom. Ob tem so njeni člani prepričani, da živijo v svetu, ki ima več razsežnosti, kot jih zaznamo, tako da je identiteta nekaj zmuzljivega, nekaj, kar je treba na telesu preveriti z mamili.

Leon zadevo vzame resno, prevzame Francijo in se napoti na terensko raziskavo, s katere piše pisma, ki so osnova nekakšnega dnevnika. Misli, da ima ta literarno vrednost, in sanjari o slavi in nastopi tudi na literarnem večeru v tovarni koles. Vendar v zgodbo o njegovem spoznavanju sveta, poleg Francije tudi prostorov druženja v prestolnici, vse bolj vdira spoznanje, da začetna točka ni pri vseh ista. Sam je s periferije in ima manj možnosti za uspeh od svetovljanskih novopečenih znancev, ki se znajdejo in imajo za to močno zaledje. Predvsem pa spozna, da jim ni enak, ker ga tudi sami razumejo kot podrejenega. Zlasti glavni manipulator, ki ga potem, v času protestov vidimo na čelu umetniške skupine, ki izkoristi politično nestrinjanje za izpostavljeno umetniško samopromocijo.

Ledeni možje so zrel in jezikovno zadeto in spretno izpisan roman, ki ga preveva občutek Leonove breztemeljnosti, ne le v tujini in z omejenim proračunom, ustrezno so predstavljene atmosfere prostorov druženja, psihedelično doživetje je popisano vrhunsko, hkrati pa spremlja postopno deziluzijo fanta, ki je nekoliko naiven, vsaj glede na mojstre zavajanja, ki jim pride blizu. Postavljeno v konkreten, prepoznaven čas in prostor, kar je samo dodana kakovost tega pisanja.