20. 9. 2024 | Mladina 38 | Kolumna
Komentar / Veliki kot Amerika
Pozidavanje in asfaltiranje dobre zemlje
Ljubljansko barje, kakršno je danes, sta nam zapustila cesarica in cesar. Marija Terezija in Jožef II. sta pred dvema stoletjema in pol ukazala tedanje neprehodno močvirje izsušiti in napraviti primerno za kmetijstvo. Danes je Barje poleg solin drugo od človeka najbolj spremenjeno območje v Sloveniji, saj so z njega postopoma odstranili tudi debelo plast šote – podvig za čas brez bagrov in podobne mehanizacije.
Barje je dragocenost v vseh pogledih. Je skladišče vode, čistilna naprava, kulturni spomenik, ponor CO2, zadrževalnik poplav. Kake tri četrtine 151 kvadratnih kilometrov velikega območja so namenjene kmetijstvu. Tu teče tudi Ljubljanica.
Po svoje je majhen čudež, da je tako veliko območje tako dolgo ostalo razmeroma nedotaknjeno. K temu je veliko prispevala politika, ki je omogočila nastanek krajinskega parka Barje in nekoč še varovala kmetijsko zemljo.
Danes se Barje znova pospešeno spreminja, čeprav se drugače kot v jožefinskih časih dobro ve, da narava ni neomejena, da sta lahko izsuševanje močvirij in preveč intenzivno kmetijstvo težava, da je treba na dobro zemljo paziti kot na oči.
Spreminja se tudi zato, ker ima smolo, da meji na Ljubljano.
Ljubljano, ki ji poveljuje župan Janković. Mestu in njegovi okolici to ni več v prid. Za Jankovića je županovanje predvsem upravljanje zemljišč in trgovanje z njimi, infrastrukturo, koncesijami, sodelovanje javnega in zasebnega sektorja. Ekonomistična pamet takega tipa županov meri vse z denarjem, denar se mora oplajati, to prinaša težnjo po nenehni rasti in širjenju – fizičnem, ne s kakovostjo. Ljubljana se razvija zgrešeno – navznoter zanemarja interese večine prebivalstva, kar se med drugim kaže v pomanjkanju in brezumni draginji stanovanj. Številni ljudje se zato selijo v okolico prestolnice, a se vanjo vsak dan vračajo delat. To veča prometne težave, Barje in njegova okoliška naselja pa so čedalje bolj poseljeni in obremenjeni.
Posledice takega mrcvarjenja: izgubljanje plodne zemlje, povečana nevarnost poplav, spreminjanje kulturne krajine, upadanje biotske pestrosti, draga gradnja in vzdrževanje infrastrukture … Skratka, Ljubljana svoje težave izvaža in širi v okolje. Toda za težave Barja seveda ni kriva samo prestolnica. Nacionalna politika z lokalno vred je poglavitni krivec, da neovirano, brez velikega pompa, a nezadržno tečeta zažiranje naravnega prostora in pozidavanje dobre, tudi najboljše zemlje. In to velja za vso Slovenijo.
Vsak dan izgubimo slabih deset hektarov obdelovalne zemlje. Kmetijskih zemljišč je 15 odstotkov manj kot pred 30 leti. Ker jih, kakor da smo veliki kot Amerika in kakor da nas bo že jutri vsaj tri milijone (a rodnost se v resnici zmanjšuje), intenzivno pozidavamo z zapravljivim razpršenim poseljevanjem. Ker jih, avtomobilski narod, na veliko asfaltiramo. Ker smo jih na milost in nemilost prepustili občinam. Pred pol stoletja jih je bilo 60, zdaj jih je več kot 200 in vse pridno pozidavajo kmetijske površine.
To počno, ker imajo številni župani jankovićevsko pamet in ker se jim splača. Dobra kmetijska zemlja namreč ni zavarovana. Prelom se je zgodil pred ducatom let, ko je Janševa vlada drastično znižala odškodnino za spremembo kmetijske zemlje v zazidljivo. Zdaj stane najboljša kmetijska zemlja kako desetino vrednosti zazidljivih zemljišč. Tako je ostala brez najboljšega mogočega varstva. Tega absurda, ki nam dobesedno požira zemljo, hrano in vse funkcije, ki jih opravlja bogata, nezastrupljena in nepozidana zemlja, ni odpravila nobena kasnejša vlada. Čeprav vse stokajo zaradi slabe samooskrbe s hrano. Da bi ta delovala, bi potrebovali okoli 2000 kvadratnih metrov obdelovalne površine na prebivalca, premoremo pa jih le okoli 800. In dobra zemlja se pozidava, asfaltira, uničuje naprej, čeprav je na primer v Ljubljani deset tisoč praznih stanovanj in veliko degradiranih, za stanovanjsko gradnjo primernih zemljišč.
Barje je v osnovi pomanjšana slika našega ravnanja z okoljem in zaplankanosti naše politike. Dva sveža primera: iz nastajajočega podnebnega zakona je izginil odstavek, ki prepoveduje subvencioniranje fosilnega prometa. Način, kako vlada v imenu energetskega lobija, te države v državi, in v blaženem soglasju z opozicijo ter veliko večino medijev forsira našo drugo nuklearko, je na robu kriminala. Za tem početjem tiči tudi zakompleksana mentaliteta naših političnih pritlikavcev: tako majhni, a tako jedrsko veliki!
Kmetijska zemlja doživlja usodo razprodanega državnega premoženja, sesedanja javnega zdravstva in šolstva, stanovanjske politike itd. Politika z občutkom za skupno dobro in občutljiva tudi za dogajanje onstran tekočega mandata bi kmetijsko zemljo absolutno zavarovala in to vključila v ustavo. Politika brez take občutljivosti dopušča, da se skupne dobrine drobijo, krčijo, privatizirajo in bolj kot skupnosti strežejo koristim privilegiranih ali dovolj agresivnih posameznikov in lobijev. To je v temelju zgrešen razvoj: v krizi okolja in v vedno bolj nemirnem, konfliktnem svetu bi morale elementarne stvari – voda, zemlja, hrana in njihova družbena ustreznica, se pravi javne službe in solidarnost – po definiciji postati prioriteta vseh prioritet.
V tako stanje nas je pripeljala predvsem politika, ki pred očmi nima celote, še manj pa prihodnost.
Koliko bolj napredni od naših današnjih vladarjev so bili jožefi in marije terezije!
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.