Šah mat

Bitke za Cankarjev dom – bitke vseh bitk, ki se je v zadnjih mesecih odvila na področju kulture – je konec. Na zadovoljstvo glavnine od skoraj 160 zaposlenih v tej največji javni kulturni in kongresni ustanovi, tako po površini kot po številu dogodkov, zasedenosti dvoran ter zahtevnosti in pestrosti izvedenih programov, jo je v torek dobil Jure Novak, kulturni menedžer, ki zadnja leta vodi Prešernovo gledališče Kranj. Njegovi sopotniki pravijo, da ga vodi uspešno, med drugim mu je v zadnjem času uspelo izboriti občutno več sredstev za Teden slovenske drame, ki ga pripravlja to gledališče, uspešno je pridobival tudi sredstva EU, kar je v času vse višjih cen in rahlega upada sredstev za programe gledališča izjemnega pomena. Pred tem je Novak med drugim deloval kot umetniški vodja Gledališča Glej, sicer pa je gledališki režiser, performer in nekdanji novinar, ki iz prve roke pozna današnje ključne izzive javnih zavodov, nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi. To je med drugim dokazal z angažmajem v aktivu delavcev in delavk v kulturi, ki je nasprotoval političnemu izživljanju nad področjem kulture v času tretje vlade Janeza Janše.

S 14. oktobrom, ko se ji izteče drugi petletni mandat, s položaja odhaja dosedanja generalna direktorica Uršula Cetinski. Pred desetletjem, leta 2014, je nasledila dolgoletnega predhodnika Mitjo Rotovnika in kot kandidatka z bogatimi izkušnjami – dva mandata je vodila Slovensko mladinsko gledališče, soustanovila Mesto žensk itd. – ter z najboljšim in najbolj dodelanim programom je veljala za nujno potrebni sveži veter, ki bo Cankarjev dom posodobil. A mnoge njene odločitve so se izkazale kot sporne, nekatere celo kot izrazito škodljive.

Uršula Cetinski je retorično sicer izjemno spretna, in ko je v vseh letošnjih pogovorih za medije poudarjala, da je Cankarjev dom v času njenega vodenja posloval odlično in da je lani dosegel rekordne celotne prihodke, je mnoge prepričala. Vendar že bežen vpogled v revalorizirane poslovne rezultate po posameznih letih pokaže, da njene besede nikakor ne držijo. Poslovanje je bilo precej povprečno. Do neke mere seveda tudi zaradi zunanjih dejavnikov, odločilno pa zaradi poslovnih odločitev generalne direktorice in njenih pomočnikov Brede Pečovnik, Rajka Kotnika in Karmen Klučar.

Uršula Cetinski za seboj v resnici na marsikaterem področju pušča razsulo, ki pa se je navzven začelo kazati šele v zadnjem letu njenega mandata, potem ko so zaposleni, ki se ji zaradi njene vplivnosti (tedaj je bila tudi predsednica Nacionalnega sveta za kulturo) in strahu pred povračilnimi ukrepi sicer nikoli niso drznili upreti na glas, ugotovili, da hiša še ene petletke pod takšno vodjo ne bo zdržala. Bili so sicer prepričani, da bo dobila še en mandat, a vseeno so napisali množico anonimnih pisem in v njih nanizali vrsto primerov, v katerih naj bi neustrezno vodenje v zadnjih letih vodilo v nepravilnosti, nezakonitosti in oškodovanje javnih sredstev. Uršula Cetinski je očitke ostro zavračala. Prav tako Cankarjev dom kot institucija. Nadzorni organi pa so zapise vzeli resno. Pred nekaj meseci so hišo začeli preiskovati kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada. Nazadnje so jo obiskali ta ponedeljek. Neuradno naj bi preiskovali več različnih zadev, od pogodb s podjetji in društvi, tudi pogodb, ki jih vodstvo javnega zavoda ne želi javno razkriti, češ da so tajne, do gradbenih poslov, kakršna je prenova dvorane Alme Karlin, katere cena se je v času prenove podvojila.

Pritisk, da bi se Uršula Cetinski na položaju obdržala, je bil v zadnjih mesecih izjemen in postajal je vse silovitejši. Bil pa je tudi precej grob in umazan.

Cankarjev dom je v zadnjih nekaj letih doživel tudi največji kadrovski osip v svoji zgodovini, ki pa ni bil le posledica izjemno nizkih plač za tehnični kader. Nadiranje, neprimerni komentarji, vulgarni izrazi, sploh ko je šlo za kritike ob zgrešenih odločitvah vodstva – o vsem tem so nam pripovedovali zaposleni, ki natanko vedo, kdo vse je bil takšnega ravnanja deležen, tudi s strani Uršule Cetinski, ki je to sicer zanikala. Katastrofalna kadrovska politika in neprimeren odnos do sodelavcev sta iz Cankarjevega doma v zadnjih letih pregnala vrsto strokovnjakov in vodij. Nekateri so vztrajali samo zato, ker so do zadnjega upali na padec sedanje generalne direktorice. Če bi ji podelili nov mandat, bi iz hiše odšli.

Med tistimi, ki so Cankarjev dom v zadnjih letih zapustili, so tudi tri poslovne direktorice. Vse so odšle predčasno. Eden najbolj odgovornih položajev v javnem zavodu, pa tudi eden najbolje plačanih, je na koncu pripadel poslovnemu direktorju brez vsakršnih izkušenj in kompetenc na področju poslovanja in vodenja financ. Delo, predvideno zanj, so morali prevzeti drugi zaposleni, čeprav za to niso bili usposobljeni, dodatno so plačevali zunanjo pomoč. Medtem nad poslovanjem zares ni bdel nihče.

Posledice so vidne. Če odpremo poslovni in računovodski poročili za leti 2022 in 2023, so v njih številna neskladja in nelogičnosti. Svet in strokovni svet zavoda v zdaj že nekdanji sestavi sta vsa ta poročila sicer potrdila kot ustrezna. A to zgolj pomeni, da jih nista brala natančno ali pa sta nelogičnosti namerno spregledala. Kajti številke, ki bi se morale ujemati, se ne ujemajo. Obstaja sum, da so bile prikrojene, da bi prikrili, da kongresni del dejavnosti – tega so štiri desetletja v skladu s predpisi brzdali v vedno enakih okvirih, a se je v zadnjih dveh letih razbohotil krepko prek njih – pravzaprav ni ustvaril pričakovanega bajnega presežka, temveč je, ker pri načrtovanju niso upoštevali tudi višjih stroškov, ustvarjal primanjkljaj, ki naj bi ga na koncu pokrili kar s sredstvi za javno financirani kulturni program Cankarjevega doma.

Računsko sodišče je po teh razkritjih napovedalo, da bo pregledalo poslovanje Cankarjevega doma. Revizijo poslovanja je napovedalo tudi ministrstvo za kulturo. Tam so Uršuli Cetinski za vodenje Cankarjevega doma dolga leta namenjali najvišje ocene, tudi za leto 2022, ko so obe letni poročili Cankarjevega doma brez zadržkov potrdili. V zadnjem letu, po objavi anonimnih pričevanj in preverjanju zapisanega, pa so sprevideli, da nadzor nad njenim delom na ministrstvu ni bil ustrezen. Poročil za leto 2023 še vedno niso potrdili. Najprej bodo skrbno preverili, ali vse, kar je zapisano v njih, sploh drži.

Zaradi vsega navedenega se javni razpis za generalnega direktorja Cankarjevega doma ni mogel iziti Uršuli Cetinski v prid. A pritisk, da bi se na položaju kljub vsemu obdržala, je bil v zadnjih mesecih izjemen. Iz tedna v teden je postajal silovitejši. In ni šlo zgolj za oglase o domnevnih uspehih Cankarjevega doma na družbenih omrežjih in v spletnih izdajah medijev. Ne, boj je bil precej bolj grob in umazan. Najbolj pa se je na udaru znašla Asta Vrečko, ki ima kot ministrica za kulturo zadnjo besedo pri izbiri direktorjev državnih kulturnih ustanov. Komisija ministrstva za kulturo namreč opravi pogovore s kandidati in jih oceni, oba sveta zavoda podata nezavezujoči mnenji o primernosti kandidatov (svet je na podlagi k prijavi pripetih programov kot primerna kandidata ocenil Uršulo Cetinski in Jureta Novaka, strokovni svet Uršulo Cetinski, kar je v luči dogajanja v zadnjih mesecih zanimiv, pomenljiv rezultat), končno besedo pa ima ministrica.

Ministrstvo za kulturo letnih poročil Cankarjevega doma za leto 2023 še vedno ni potrdilo. Lotili so se skrbnega preverjanja, ali vse, zapisano v njih, drži.

Tej se, ker je hkrati koordinatorica Levice, torej vodja ene od koalicijskih strank, propagandni mediji iz kroga politične stranke SDS že tako obilno posvečajo, v zadnjih tednih pa je iz njih bruhnilo vsaj deset različnih zgodb o celi paleti njenih domnevno spornih ravnanj. Zapisi, ki so se praviloma začeli netiti na portalu Bojana Požarja (njegova partnerka Barbra Drnač je bila članica prejšnje sestave sveta Cankarjevega doma), so ji očitali, da želi v Cankarjev dom namestiti prijatelje, da naj bi bilo enako v Narodni in univerzitetni knjižnici, da naj tamkajšnji v. d. ravnatelja ne bi izpolnjeval pogojev (vse to je demantirala).

Med drugim so ji očitali, da množično zaposluje nevladnike in »levičarje« (pri bistveno večjem obsegu dela kot v prejšnjih mandatih dodatne zaposlitve ne bi bile presenetljive, a dodatno je zaposlenih le 12 ljudi, gre za zaposlitve, ki jih krijejo sredstva za odpornost in okrevanje). Ko je računsko sodišče nedavno objavilo 129 strani dolgo revizijsko poročilo o uresničevanju proračuna za leto 2023, so se zapičili skorajda le v del o izplačilu Prešernove nagrade Svetlani Makarovič, ki v poročilu obsega zgolj eno stran, ministrstvo za kulturo pa se zaradi tega primera ni znašlo na seznamu kršiteljev in računsko sodišče mu ni naložilo nobenih ukrepov. Prejšnji petek je postalo jasno, v kaj se želijo vsi ti očitki strniti: SDS je zaradi njih zahtevala nujno sejo parlamentarnega odbora za kulturo. Načrt ji sicer ni uspel.

Vendar ni šlo zgolj za to, da so politični nasprotniki kovali dnevnopolitično agendo, cilj je bil političarko tudi čim bolj ponižati kot človeka, kot žensko. Nenadoma je novica postala obleka, ki jo je nosila med pogovorom v oddaji 24ur Zvečer. Medtem ko obleke drugega gosta, predsednika SD Matjaža Hana, ni opazil nihče, kar je razumljivo, saj so diskvalifikacij na račun garderobe praviloma deležne zgolj ženske, so za njeno ocenili, da stane več kot 700 evrov, kar naj bi bilo v primeru »kaviar levičarke« norčevanje iz volivcev. Pri tem je povsem nepomembno, koliko je obleka dejansko stala (na spletu je na voljo tudi za 78 evrov), pomembno je bilo le tarčo diskreditirati.

Podobno kot dva dneva prej, na mednarodni dan preprečevanja samomora, ko je Asta Vrečko na družbenih omrežjih objavila intimen spomin, sliko šestletne sebe in očeta, ki je kmalu zatem pri komaj 40 letih storil samomor, in pozvala k večji ozaveščenosti o stiskah, ki vodijo v tako brezizhodne situacije. Nemudoma so se začele vrstiti objave, da gre za poceni marketinški trik, s katerim poskuša utišati očitke in vplivati na čustva volivcev.

V resnici je poskušala s temi objavami, pa tudi z drugimi sredstvi, skupina lobistov – nikakor ne zgolj iz kroga stranke SDS – vplivati na odločitev ministrice v zadevi Cankarjev dom. Pravzaprav je zanimivo, koliko različnih interesov se je združilo v tej zgodbi in zakaj so si vsi želeli, da Uršula Cetinski na položaju ostane, celo tako zelo, da naj bi se pritiski nazadnje usmerili na najvišje odločevalske ravni.

Predstavniki Mestne občine Ljubljana, denimo, nikoli niso skrivali, da imajo Cankarjev dom za svojega. Čeprav je ustanovitelj Cankarjevega doma država in ne mesto Ljubljana, so si vpliv v njem želeli in so ga tudi imeli oziroma ga še vedno imajo. Kar dve desetletji je bil predsednik sveta Cankarjevega doma ljubljanski podžupan Aleš Čerin. Danes v svetu še naprej ostaja kot njegov član, kar je nenavadno, saj je na njegovo preteklo nadziranje ustanove v zadnjem času padla senca dvoma. Drugi ljubljanski podžupan Samo Logar, predstavnik stranke Svoboda, pa s Cankarjevim domom poslovno sodeluje. Redno sodelovanje se je začelo v začetku leta 2023. Kakšno delo odvetniška družba Klešnik & Logar, ki so ji med letoma 2022 in 2024 plačali že približno 45.000 evrov, opravlja za Cankarjev dom, doslej ni bilo zares pojasnjeno. Morda o tem najbolje govorijo številke. Cankarjev dom je odvetniški družbi Klešnik & Logar nekaj časa plačeval pavšal v višini 1742,16 evra, kar je več, kot je namenjal prejšnji odvetnici. Letos poleti, v juliju in avgustu, pa ji je namenil kar 14.646,34 evra. Morda je zgolj naključje, da se je sodelovanje izjemno okrepilo ravno v času, ko se je tudi lobiranje, da bi Uršula Cetinski na položaju vendarle ostala, okrepilo do skrajnosti.

Še eno omrežje, ki naj bi imelo interes, da Uršula Cetinski na položaju ostane, naj bi bilo zbrano okrog Mitje Čandra, direktorja založbe Beletrina in do nedavnega člana Nacionalnega sveta za kulturo. Že dolga leta, še zlasti pa od Desusove ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar naprej, velja oziroma je veljal za ministra za kulturo v senci, za vplivnega človeka, ki ministrom pomaga na položaje namestiti prave ljudi. Med drugim naj bi s predlogi pomagal tudi ministroma Zoranu Pozniču (SD) in Vasku Simonitiju (SDS), ki sta nekatere direktorje javnih kulturnih ustanov nato rušila na presenetljivo agresiven način. Številne ustanove, kjer sta imenovala nove direktorje, so kmalu zatem začele redno, mesečno sodelovati s Kreativno bazo, podjetjem, ki sta ga ustanovila Maja in Mitja Čander ter se ukvarja z odnosi z javnostmi. Cankarjev dom sicer ni bil naročnik Kreativne baze (edini v Erarju zabeležen posel je lanski za 3904 evre), občasno je sodeloval z Beletrino. Zanimivo pa je, da je njegovo delovanje v prejšnji sestavi sveta nadzirala izvršna direktorica Beletrine Alma Čaušević Klemenčič. Cankarjev dom torej tudi za to omrežje vsekakor je pomemben, prav tako izbor njegovega generalnega direktorja. Ta namreč nikoli ni zgolj eden od direktorjev. Vedno ima, že zaradi povezav s kulturo in gospodarstvom, moč, vpliv, tudi političnega.

Generalni direktorji Cankarjevega doma so bili od nekdaj, vsaj teoretično, v igri tudi za prevzem kulturnega resorja v vladi. Kdo ve, ali si ni Čander, ki zadnje čase sodeluje z Anžetom Logarjem, tudi s tem pridobil zaupanja Uršule Cetinski?

Povsem mogoče je tudi, da je bil boj za Cankarjev dom le delček širše slike. Državnih kulturnih ustanov, ki sodelujejo s Kreativno bazo, je vse manj. V kratkem se bo vodstvo zamenjalo še v Narodni in univerzitetni knjižnici, zatem najverjetneje tudi v Operi in baletu Ljubljana, Tehniškem muzeju Slovenije in kasneje v Javnem skladu za kulturne dejavnosti. Prav vse te ustanove so povezane s Kreativno bazo. Prva je Kreativni bazi v zadnjih petih letih namenila 114.000 evrov, druga okoli 102.500 evrov, tretja dobrih 70.000 evrov. Četrta, sploh prva naročnica Kreativne baze, pa ji je v zadnjih devetih letih skupno namenila dobrih 343.000 evrov. Vsaj nekatere od teh ustanov sicer imajo zaposlene, ki skrbijo za odnose z javnostmi.

Asta Vrečko je izvedla morda najpomembnejšo politično potezo svoje kariere. Na en mah je zavrnila Zorana Jankovića, Mitjo Čandra in plejado znanih lobistov.

Če bi se vsi ti posli Kreativne baze postopoma končali, bi to ob nedavni prekinitvi posla z Beletrino pri izposoji e-knjig v javnih knjižnicah (ministrstvo za kulturo je zasebni sistem Biblos zamenjalo za Izumov javni sistem) in propadlem javnem razpisu, ki je odnesel ministrico Sanjo Ajanović Hovnik in od katerega si je Beletrina obetala približno 200.000 evrov, za to omrežje pomenilo res velik izpad prihodka, velik udarec. A ministrica Asta Vrečko je že večkrat izjavila, da ne bo dopustila vpliva lobistov na kulturo. To je nedavno ponovila tudi v oddaji Tarča: »Do zdaj so bili ministri (za kulturo, op. p.) bolj šibke politične osebnosti in so tam prevladovali različni interesi. In ti interesi in lobisti so seveda tudi vplivali na kulturno politiko. Temu smo v Levici in tudi sama naredila konec.«

Kaj se je torej ravnokar zgodilo? Asta Vrečko je v bitki za Cankarjev dom izvedla morda najpomembnejšo politično potezo svoje kariere. Podprla je kandidata z močnejšim programom in se odločno uprla vsem tistim, ki so zahtevali, da ne glede na vse očitke o spornem ravnanju in preiskave na položaju ostane Uršula Cetinski. Z enim zamahom je zavrnila Zorana Jankovića, Mitjo Čandra in plejado znanih lobistov, hkrati pa ostala zvesta svoji zavezi, da ne bo tolerirala spornih ravnanj, četudi ta morda še niso dokazana, obstaja pa utemeljen sum o njih.

Bitke za Cankarjev dom je konec. Bitka za njegovo stabilizacijo pa se šele začenja. Jure Novak se, kot pravi, »veseli novih izzivov ter dela z izjemno ekipo Cankarjevega doma«. Vsaj na začetku, ko bo prisiljen reševati predvsem posledice slabega vodenja v zadnjih letih, mu gotovo ne bo lahko. A večino zaposlenih ima že zdaj na svoji strani. Pričakovanja javnosti, v zvezi s kadrovskimi in tudi programskimi rešitvami ter odpiranjem ustanove navzven, pa so visoka.