Navid Kermani: Ob jarkih

+ + + +

Zgodovina kot plasti bureka

Potopis, ki ga po naročilu nemške revije Spiegel napiše Navid Kermani (1967), nemški novinar iranskih korenin, o poti iz zahodne Nemčije v ravničarska prostranstva in čez, ima podnaslov »potovanje čez Vzhodno Evropo do Isfahana«. Začne v osrčju Nemčije, obišče sirske begunce in tiste, ki skrbijo za njihovo integracijo, tudi srečanje AfD, skrajne desničarske alternative, ki si po mnenju udeležencev mitinga edina upa postavljati prava vprašanja o sobivanju.

Na začetku odpotovanja obišče tudi v muzej spremenjeno koncentracijsko taborišče; pretresljivo doživetje ga še posebej senzibilizira za vse tisto, kar se je na ravnicah z iztrebljanjem Judov dogajalo od pogromov konec 19. stoletja. Jarki iz naslova še niso obrambni jarki, temveč tisti, v katere so v plasteh zakopavali žrtve holokavsta in čez njihove krvnike, in proti obrobju vzhodne Evrope ti postajajo vse pogostejši. Kermani se torej odpravi proti vzhodu, da bi odkril vzroke za napetosti in vzroke morebitnih konfliktov med državami ter s pogovori z izbranimi in naključnimi sogovorniki preveril stopnjo nacionalizma in globalizma, kakor se v središčih vzhodnih prestolnic kaže v poplavi pic in lokalov s hitro prehrano in uvoženo kolo.

Njegovo potovanje je po svoje podobno odkrivanju sledov Vzhoda v mentaliteti in arhitekturi na pragu rojstnega mesta, Nove Gorice, kakor ga je opravil Ervin Hladnik Milharčič v potopisu Pot na Orient. Kermanijev potopis je sicer nastal leta 2018, vendar ob obisku Azovcev na obrobju Mariupola ali ob ogledu čečenske prestolnice, ki so jo kičasto pozidali oblastni oligarhi, že slutimo, v kaj se zadeve razvijajo. Podobno je z nekaterimi drugimi državami, ki so po razpadu Sovjetske zveze republiške meje premikale s spori in vojnami, in Kermani pravzaprav napove in locira vse tisto, kar se zdaj godi z narodi, ki zaradi čezmernosti in hitrosti ne morejo sproti pokonzumirati lastne zgodovine. Pri tem je njegova metoda odprta; na eni strani obiskuje izbrance in se pogovarja z njimi, na drugi prisluhne naključnim sogovornikom, taksistom, mimoidočim, pri čemer v pripoved pogosto vdrejo lokalni miti in legende, vse tisto, na čemer se narodi v izgradnji konstituirajo.

Naslednji pomemben vir so popotni zapisi, literarni in esejistični premisleki uglednih lokalcev. Poskuša misliti preteklost in prihodnost krajev, skozi katere potuje, in kot dobro podkovan in opremljen vodič nas popelje skozi kraje in kulture, ki jih skoraj ne poznamo. In se nam zdi, da jih poznamo šele v trenutku, ko začnemo posploševati, reducirati in navijati za ene proti drugim. V reportaži o dveh mesecih na poti, spisani v simpatičnem poročevalskem in skoraj kramljajočem tonu, se avtor ne opredeljuje naravnost, vendar pazi, da kljub faktični poštenosti, recimo poročilu o požigu proruskih zborovalcev v Odesi, ostaja na liniji naročnika.