Josef Škvorecky: Mirakel

+ + + + +

Škvorecky (1924–2012) je skupaj s Hrabalom, Kundero, Vaculikom, Klimo, Lustigom in Havlom tvoril sedmerico, ki je v romanih, esejih in dramah zahodnemu svetu predstavila češko zgodovino od nemške okupacije, komunizma, ruske okupacije pa tja do konca osemdesetih let.

Avtor resda piše o miraklu, ki ga je inscenirala partijska tajna policija – svetnik je po čudežu premaknil roko –, toda še večji mirakel je njegov istoimenski roman, ki je bil na Češkem ena najbolj branih knjig, čeprav je v knjigarnah sploh niso prodajali. Pisatelj, ki je konec šestdesetih let emigriral, ga je objavil leta 1972 v Kanadi na osrednjo temo praške pomladi ’68, a je bil v domovini prepovedan. Pretihotapljeni izvodi, ki so krožili iz rok v roke, so bili tako zdelani, da so jim rekli kar »solatna izdaja«.

Čeravno ga je Škvorecky napisal v deželi svobode, je mislil na češkega bralca in ga je napisal v enakem slogu, kot ga je gojil pred tem v domovini. Pretanjena ironija, seveda tudi samoironija na račun glavnega junaka, ki je pisateljev alter ego. Toda zakaj je bila ta švejkovska tradicija neznosna za partijsko nomenklaturo? Čeravno v formi fikcije je delovala kot realistični prikaz češkega komunizma. A zdaj vskoči še en mirakel. Pohod sovjetskih tankov na Prago je ostro obsodil jugoslovanski voditelj Tito, toda tudi v Jugoslaviji ta roman in druga osrednja dela Škvoreckega niso prišla med bralstvo. Enaka cenzura kot na Češkem je veljala pod Titom!

Mirakel prihaja v slovenskem prevodu s pol stoletja zamude. Še vedno enako duhovit, a z izgubljeno aktualističnostjo je izgubil množico potencialnih bralcev.

Mojstrovina, toda le za ljubitelje pretanjenih zgodb o likih, ki vlečejo svoje poteze z mislijo, kako bodo učinkovale na oblasti.