KNEECAP: Fine Art

+ + +

Razvpiti irski hiphop trojec Kneecap, ki ponosno ustvarja v mešanici irščine in angleščine, se je iz majhnih belfastskih pubov tako rekoč čez noč povzpel na velike odre in postal svetovni popkulturni fenomen. K temu je največ pripomogel vesoljni uspeh celovečerne (napol) avtobiografske komične drame Kneecap, ki pove (le napol) resnično, s fikcijo močno začinjeno zgodbo o bendovih razburkanih začetkih, glasbeniki pa v njem odigrajo kar sami sebe.

Najboljši film na letošnjem festivalu Sundance po izbiri občinstva, ki je pot našel celo do slovenskih kinematografov, je bil tudi v Mladini deležen dokaj laskave recenzije, v kateri je Marcel Štefančič, jr. ugotavljal, da sta irščina in hiphop kot ustvarjena drug za drugega, »skupaj pa sta kot ustvarjena za polemiko, protest, aktivizem, politiko, ideološki boj, subverzijo, eksplozijo«. O tem zgovorno priča triov studijski prvenec Fine Art, ki ga lahko poslušamo kot spremljavo k filmu – ali obratno –, saj je srž obeh izdelkov izrazito političen in hkrati hedonističen rap, ki ga ketamin in kokain napajata prav toliko kot gnev, usmerjen proti britanskemu imperializmu in rojalizmu.

Sporočilnost tega pestrega, brezkompromisno energičnega albuma, na katerem trojec v dobre pol ure natrpa 12 bangerjev in malo morje uverturnih skečev, izhaja iz republikanske mantre, da je »vsaka beseda, izgovorjena v irščini, kot naboj, izstreljen za irsko svobodo«. Vsak verz, ki ga v irščini (oziroma irski gelščini) zarepata protagonista zasedbe, mlada domoljuba Móglaí Bap in Mo Chara, je torej uporniški, in to še zdaleč ne zgolj takrat, ko v anarhistično-punkovski maniri pljuvata po rojalistih, oblasti in policiji, temveč tudi, ko repata o prismuknjenih uličarskih in dilerskih prigodah. Še nekaj je ključno: najsi gre za anekdote iz dekadentnega, z drogami prepojenega življenja ali za lirično kazanje sredinca oblasti, vezivno tkivo vseh besedil je humor: ta je občasno absurden, včasih malo na prvo žogo, pogosto pa tako kulturno specifičen, da tujemu poslušalcu ob branju prevodov besedil ne pride zares do živega.

Instrumentalna plat albuma zveni kot sprint po žanrski paleti klubske zapuščine Britanskega otočja: iz UK-drilla skoči v grime, od tam v drum & bass in garage, malce zaropota z basovskim housom, nato še malo z dubstepom … in tako naprej. To je divje eklektičen, skorajda shizofren album, ki ga skupaj držita predvsem vokalista. Surovi elektropunk, ki je zaznamoval trojčeve zgodnje single in mikstejpe – in tudi glasbo v filmu Kneecap –, je na prvencu, žal, skorajda popolnoma odstoten, pa čeprav se je zdelo, da ima bend največ potenciala prav v tem zvoku.

Vprašanje je, kakšen vtis bi album naredil v kontekstu, ločenem od filma. Zdi se, da je prepričljivejši za tiste, ki so najprej videli film, saj je ta ponudil dober vpogled v težo Kneecapovega boja – in tudi v karizmo njegovih protagonistov, ki je na platnu očitnejša kot v zvočnih zapisih.