Komentar / Statusquojevci in avtokrati

Janko Lorenci

27. 9. 2024  |  Mladina 39  |  Kolumna

Z Marto Kos, verjetno komisarko za širitev EU, deloma pristojno tudi za Ukrajino, je Slovenija posredno dobila za gram vpliva na razpletanje ukrajinske krize. Ta je velikanski, a v glavnem nepriznan problem celotne Unije. Tudi zato ostaja nerešen.

Vojna traja že dobri dve leti, kdaj in kako se bo končala, pa ostaja odprto. Rusija je vojaško ta čas v boljšem položaju, a na hitro gotovo ne more zmagati. Jasno je tudi, da si Ukrajina kljub vsej zahodni pomoči s silo ne bo mogla povrniti izgubljenih ozemelj.

Unija se do ukrajinske krize vede bojeviteje od Amerike. Tak odnos se bo po vsem sodeč nadaljeval tudi v drugem mandatu Ursule von der Leyen; na to kaže že dejstvo, da je na položaje, odgovorne za odnose z Rusijo, imenovala baltiška politika z izrazito ostrimi pogledi na Moskvo.

V osnovi je ukrajinska politika Unije v nasprotju z njenimi interesi. Vrsta razlogov ji narekuje temeljito korekturo.

Prvič, vojna jo zelo obremenjuje, neprimerno bolj kot Ameriko. Veliko jo stane že gospodarska in vojaška pomoč Kijevu. Zaradi vojne in sankcij proti Rusiji se je občutno podražila energija. Vojna je sprožila tudi nov, močan krog oboroževanja, ki pritiska na državne proračune in krči denar za socialo, razvojne naložbe itd. Pri tem Unija, zlasti njen tradicionalni ekonomski motor, Nemčija, gospodarsko in razvojno caplja na mestu. Mario Draghi je komisiji predlagal nekakšen Marshallov načrt za obnovo in razvoj; če se EU ne bo krepko zadolžila in na veliko (na stotine milijard evrov na leto) investirala zlasti v tehnologijo in reindustrializacijo, se bo pogreznila v počasno agonijo in še bolj zaostala za Ameriko in Kitajsko, pravi nekdanji šef Evropske centralne banke.

Drugič, tudi zaradi ekonomskega zastoja in slabih perspektiv se v več članicah in v evropskem parlamentu krepi skrajna desnica, ki v glavnem nasprotuje pomoči Ukrajini. Nemčija je že napovedala, da jo bo znatno skrčila.

Tretjič, izid ameriških volitev ostaja negotov. Če bo zmagal Trump, se utegne na hitro sporazumeti s Putinom in ustaviti pomoč Ukrajini. Bo Unija potem ostala njen edini vojaški in finančni podpornik? Pri tem se ve, da bi bila Ukrajina brez zahodne pomoči hitro poražena.

Četrtič, vojna prinaša vedno večja varnostna tveganja, ta pa spet najbolj ogrožajo Evropo. Ukrajina ima zdaj veliko orožja, ki ji ga Zahod sprva ni hotel dati. Zdaj zahteva tudi rakete dolgega dosega, s katerimi bi lahko boleče ranila Rusijo globoko v notranjosti. Do tega ima vso pravico, nasprotovanje ruskega prebivalstva vojni pa bi se v tem primeru gotovo zelo okrepilo. To bi ogrozilo Putina in tveganje, da bi v Ukrajini uporabil taktično jedrsko orožje (s tem je že grozil), bi se precej povečalo. Zelenskemu bi zaostritev ustrezala, saj bi tako Zahod, ki v svoji pomoči omahuje, bolj privezal nase. Amerika se zdaj odloča, ali mu bo dovolila uporabiti take rakete. Če bo rekla da, bo postalo res nevarno.

Pod črto: za Evropo je ukrajinska vojna že zdaj hudo breme – ekonomsko, politično, razvojno, varnostno. Če se bo vojna vlekla, bo breme še težje; Unija bo še bolj odvisna od Amerike, gospodarsko bo še bolj zaostajala, skrajna desnica in z njo nacionalizem se bosta še razraščala, to bo še bolj razdvajalo Unijo in jo še bolj rinilo v konflikt ne samo z Rusijo (od koder še dobiva veliko energentov), ampak tudi s Kitajsko in svetovnim jugom. Njena globalna teža se bo še zmanjšala, neizbežno bo trpel tudi zeleni prehod. Ukrajina seveda ni edini vzrok evropskih težav, gotovo pa jih krepko poglablja. Nauk je jasen: vojna naj se čim prej konča. EU bi lahko k temu odločilno prispevala, če bi spravila skupaj resno mirovno pobudo. Temeljila bi na dvojem: Ukrajino bi vojaško in gospodarsko podpirala še naprej, hkrati pa jo s svojim vplivom (Kijev brez njene pomoči ne more) pripravila do tega, da bi začela resna mirovna pogajanja. Pobudo bi lahko Unija sprožila v dogovoru z Ameriko ali na lastno pest. K temu jo silijo lastni interesi in negotovost ameriških volitev.

Čas za pobudo je pravi, saj Rusija in Ukrajina dajeta znamenja, da bi radi končali vojno. Obe imata velikanske žrtve (po nekaterih ocenah skupno kak milijon mrtvih in ranjenih), iz obeh bežijo številni mlajši in izobraženi ljudje, obe izgubljata ostanke demokracije, razvoj obeh trpi. Res je Rusija vojaško v boljšem položaju, toda hitre zmage ne more doseči, Putina pa vojna dolgoročno zanesljivo slabi. Jasno je tudi, da ne Moskva ne Kijev ne bosta dobila tistega, česar sta se nadejala na začetku vojne; Rusija je ostala brez hitre zmage, sankcije je preživela, a je oslabljena, pokazalo pa se je tudi, da je njena konvencionalna vojaška moč dokaj skromna. Za Ukrajino je jasno, da vojne nikakor ne more dobiti in da ne more osvoboditi zasedenih ozemelj.

Unija na splošno slabo prenaša krize in to potrjuje tudi vojna v Ukrajini. Skupnosti bi njen konec prinesel mogočno olajšanje, a nič ne kaže, da bi Ursula von der Leyen, po prevladujočem mnenju v drugem mandatu kot predsednica komisije močnejša kakor v prvem, skušala vojno končati. Očitno tudi ne bo sprejela Draghijevih predlogov za velikopotezno vlaganje v nov tehnološki in industrijski zagon Unije. Poleg tega se deloma odreka ambicioznemu zelenemu prehodu in daje (kadrovske) koncesije skrajni desnici. V osnovi obnavlja in podaljšuje status quo z ukrajinsko vojno vred, to pa je stanje, ki Unijo razjeda in slabi. EU je vodena zgrešeno.

Tako se tudi v naši evropski domovini ponavlja fenomen, ki že dolgo najeda vitalnost vsega Zahoda: en tip voditeljev je mlačen, omejeno sposoben, brez vizije in ne bi spremenil nič, drugi pa se, ko pride na oblast, razgali kot avtokrat. Demokracija in razvoj trpita v obeh primerih.