»Glasba pomaga graditi skupnost«

Glasba je bila švedskemu glasbeniku Olofu Dreijerju (1981), ki te dni prihaja na ljubljanski Festival Indigo, tako rekoč položena v zibelko. Oče je igral več inštrumentov, on igra saksofon, zato sta skupaj pogosto nastopala na zabavah. Bil je član različnih srednješolskih bendov, igral je soul, postrock in celo ska, za prijatelje je ustvarjal beate in snemal avtorske skladbe samo s preprosto klaviaturo in prenosnim kasetofonom. Leta 1999 sta s sestro Karin Dreijer, po mnenju kritikov »najmarkantnejšim skandinavskim glasom po Björk«, oblikovala glasbeni duo The Knife. V brunarici na otoku Tjörn na zahodu Švedske sta položila temeljni kamen za debitantski album The Knife (2001), ki je bil bolj ko ne poskus iskanja lastnega izraza, z naslednjim albumom Deep Cuts (in nalezljivimi hiti, kot sta Heartbeats in Pass This On) pa sta dve leti kasneje že neizbrisno zaznamovala svetovno popularno glasbo.

To je enigmatični avantpop dvojec naslednjih skoraj 15 let presenečal z med seboj precej različnimi poglavji, spotoma pa je vseskozi ohranjal ovoj skrivnostnosti, saj se je nerad pojavljal pod žarometi, intervjujev ni dajal, prva leta celo koncertiral ni, kasneje redko. Njegova člana sta obraz skrivala pod masko, na začetku najpogosteje pod masko, kakršno so nosili zdravniki »kljunaši«, ki so nekoč zdravili bolnike s kugo. Ko sta leta 2003 prejela švedskega grammyja za najboljšo pop skupino leta, se podelitve nista udeležila, na oder sta raje poslala članice feminističnega kolektiva Guerrila Girls in s tem opozorila na neenakost spolov v kulturi.

Rdeča nit njunega ustvarjanja je bila od samega začetka družbena kritika. Enkrat sta jo usmerila v potrošništvo in patriarhalne strukture moči, v komadu Hangin’ Out med drugim prepevata: »I’m the head of a small business / employing old male friends of my kind. / They keep their dick hanging out of their pants / so they can point out what they want.« (»Sem vodja malega podjetja, / ki zaposluje stare prijatelje, moške moje vrste. / Penisi jim visijo iz hlač, / da lahko pokažejo, kaj hočejo.«) Drugič v družbena pričakovanja do žensk in nasilje nad njimi; v skladbi One Hit s precej bolj temačnega tretjega albuma Silent Shout (2006) pravita: »It’s manhood’s bliss. / One hit, one kiss.« (»To je moška blaženost. / En udarec, en poljub.«) Njun kritiško čislani četrti in tudi zadnji album Shaking the Habitual (2013), o katerem smo v Mladini zapisali, da »na kvantitativni in kvalitativni ravni sodi v sam vrh sodobne popularnoglasbene produkcije«, je bil nič manj kot politični manifest in radikalna zavrnitev družbenih konvencij.

»Jasno mi je, da kdaj potrebujemo glasbo tudi samo za to, da nas spravi v boljšo voljo in da preživimo dan. V tem smislu je disko, za katerega bi nekateri rekli, da ni političen, enako pomemben kot nekaj, kar kriči politično sporočilo.«

Po koncu turneje, ki je spremljala izid zadnjega albuma, se je dvojec razšel. Sorojenca sta krenila vsak po svoji poti. Danes, deset let kasneje, si še vedno delita steno studia v Stockholmu in občasno sodelujeta. Olof Dreijer je denimo produciral več skladb na lani izdanem albumu Radical Romantics, sestrinem že tretjem samostojnem albumu, podpisanem z umetniškim imenom Fever Ray. Pred približno letom pa je iz sence stopil tudi sam – producent, ki je večino kariere deloval skoraj v anonimnosti in solo glasbo izdajal kvečjemu pod psevdonimom Oni Ayhun, je tokrat s pravim imenom podpisal samostojni mini album Rosa Rugosa in pa vinilno ploščo Coral s tremi novimi skladbami. Naslednji korak, napoveduje, bi lahko bil prvi samostojni dolgometražni album.

A kdo sploh je Olof Dreijer? »To sem jaz,« se na vprašanje, ki smo mu ga postavili v pogovoru na daljavo, nasmehne Dreijer. »Z leti sem se precej spremenil in šel skozi različna obdobja, to je res, spremenil sem način, kako razmišljam in se lotevam glasbe.« Danes, pravi, ne potrebuje več maske. V njegovem nastopu ni več toliko mističnosti ali kriptičnosti, političnost sporočil pa je dosti bolj subtilna.

Na ustvarjalno preteklost gleda s precejšnjo samokritičnostjo. Ko denimo reflektira svoje nekdanje umetniško ime Oni Ayhun, ga opisuje kot »poskus internaliziranja političnih težav scene«. V tistem času, med letoma 2008 in 2013, je namreč nastopal kot ženska, na videz podobna sloviti ameriški glasbenici in vizualni umetnici Diamandi Galás – z dolgimi ravnimi črnimi lasmi, veliko črnega senčila za oči in rdečo šminko. »Stvar je bila kreativna in pozitivna, sam sem izdeloval kostume, zato sem se med projektom zabaval,« se spominja. »Težava je, če sem čisto iskren, da me je pri tem gnal občutek krivde. Mučilo me je, ker sem bil bel moški na tej zelo z belimi moškimi prepredeni sceni. Ko gledam nazaj, imam kdaj občutek, kot da je bil ta projekt fasada, s katero sem poskušal zakriti svoj privilegij. Danes se mi zdi dosti pomembneje, da stojiš za svojimi privilegiji, da se jih zavedaš, vendar pa z njimi počneš kaj konstruktivnega.«

Že pred 15 leti je v pogodbo, ki jo sklene z organizatorji prireditev, zapisal klavzulo, da bo kot didžej nastopal samo na spolno uravnoteženih festivalih. »Zahteva, da na festivalu, kamor me vabijo, igra vsaj polovica nastopajočih, ki niso moški, je takrat pogosto pomenila težavo za organizatorje,« razlaga. »Zagotovo pa se je v zadnjih letih zgodil premik na bolje. Imamo res veliko dobrih glasbenih festivalov, na katerih rad nastopam. Po drugi strani, če pogledate statistiko, vidite, da se na bolj priljubljenih, ’mainstreamovskih’ festivalih stvari niso kaj dosti spremenile. Morda so se spremenile celo na slabše.« 

Trenutno razmišlja, kako v pogodbo spraviti še pogoj, ki bi poleg spolne uravnoteženosti na prireditvah, na katerih nastopa, od organizatorjev zahteval tudi, da zagotovijo pestrejši nabor rasnih in etničnih manjšin med nastopajočimi.

Veliko svetuje organizatorjem prireditev, koga naj povabijo, in sodeluje z glasbeniki, ki so šele na začetku ustvarjalne poti. »Rad si delim oder ali položaj s kom, ki se šele poskuša uveljaviti na sceni.« Nazadnje je tako sodeloval s kolumbijsko tolkalko Divo Cruz, ki je igrala v bendu Fever Ray, pri novem samostojnem projektu pa je prvič tudi pela in repala. »Pomembno se mi zdi predvsem dati platformo ljudem, ki bi jih sicer težko videli na odrih, da pokažejo, kako izjemni in naravnost čudoviti so. Toliko neverjetnega talenta se skriva po svetu. Pa ga ne vidimo, ker nimajo vsi enakih možnosti za uspeh.«

Dreijer sicer nikoli ni nameraval postati poklicni glasbenik. Sprva je hotel biti učitelj, eno leto je celo delal v vrtcu v predmestju Göteborga, a mu je zasedba The Knife vzela preveč časa, zato se je moral učiteljskemu delu odpovedati. Ko je bil projekt med letoma 2008 in 2010 na oddihu, je delal z migranti brez urejenega statusa v Berlinu in Stockholmu ter jih poučeval glasbo. S strahom danes spremlja politiko na Švedskem, saj je država po zadnjih parlamentarnih volitvah dobila vlado, ki je zelo odvisna od podpore skrajno desnih Švedskih demokratov v parlamentu. Ti pa navijajo za sprejetje čim bolj ksenofobne zakonodaje (na Švedskem prav zdaj poteka razprava o sprejetju zakona, ki bi zaposlene v javni upravi zavezal, da poročajo o osebah brez urejenega statusa) in bijejo boj z mediji na način, kot to počnejo denimo ameriški republikanci ali pa slovenska SDS.

»Še nikoli parlament ni potrjeval toliko skrajno desnih politik, kot jih zdaj, ko imamo v njem fašistično stranko,« pravi Dreijer. Ker je odraščal v politično angažirani družini in že v otroštvu hodil na proteste, tudi denimo zoper apartheid v Južni Afriki (danes pa hodi na proteste zoper genocid v Gazi), se ob tem sprašuje, zakaj so ljudje tako otopeli. »Po parlamentarnih volitvah leta 2022 sem šel na več protestov, ki so potekali ob koncu tedna. Bilo nas je le nekaj sto, kar ni nič. Na Švedskem se dogaja nekaj nenavadnega, zdi se, kakor da so ljudje sprejeli položaj, v katerem so se znašli, kot nekaj normalnega,« razmišlja. »Morda vsaj deloma to sodi k švedski kulturi – da nam je hitro udobno in da neradi protestiramo, če ni nujno. Želel bi, da bi znali dosti odločneje reči ne tovrstnim politikam.«

Ravno glasba, pravi, je lahko močno orodje za dosego političnih sprememb. »Ljudje delajo glasbo iz različnih vzgibov in od nikogar ne morem zahtevati, kako naj to počne. Priznam pa, da imam nekoliko večja pričakovanja od delavcev v kulturi, ki so na poziciji moči in nimajo toliko izgubiti,« pripoveduje. »Obenem mi je jasno, da kdaj potrebujemo glasbo tudi samo za to, da nas spravi v boljšo voljo in da preživimo dan. V tem smislu je disko, za katerega bi nekateri rekli, da ni političen, enako pomemben kot nekaj, kar kriči politično sporočilo. Najpomembneje je, da nam glasba pomaga graditi in krepiti skupnost.«

Kako graditi skupnost, razmišlja tudi, medtem ko ustvarja prvi samostojni album, na katerega bo sicer treba še malce počakati. Vsaj kakšen takt ali ritem z novega albuma, ki naj bi bil bolj plesno obarvan, namigne, pa bi lahko obiskovalci slišali že prihodnji petek, 4. oktobra, med večernim programom letošnjega Festivala Indigo, ki ga v Ljubljani pripravlja Cukrarna. Ta bo letos poleg predavanj in drugih prireditev (veliko pozornosti bo gotovo pritegnil pogovor med Slavojem Žižkom in Luko Mescem) od prihodnje srede do petka, torej med 2. in 4. oktobrom, ponudil tudi pravo poslastico za ljubitelje elektronske glasbe. Poleg Olofa Dreijerja bodo nastopili še Tim Hecker, Lyra Pramuk, Iglooghost, Loraine James, Rick Farin (iz priznanega oblikovalskega studia Actual Objects), Noitu ter Gabi98 in MSN GF.

DJ set:
Olof Dreijer
Kje: Cukrarna, Ljubljana
Kdaj: 4. oktobra 2024 (na Festivalu Indigo)