Lale Gül: Živela bom

+ + + +

Med kulturama

Lale Gül (1997), 26-letna nizozemska avtorica turškega rodu, napol izpovedni roman Živela bom nalašč zastavi protislovno; glas da 20-letni pripovedovalki, ki se na zunaj podreja strogim zapovedim islama in turške skupnosti, v resnici pa išče prostor svobode do meje, ki ji še omogoča pripadati. Vsak nadaljnji korak vstran od tradicije bi resno ogrozil njene stike z domačimi in jo osamil od sorojencev. Živela bom je vzklik na koncu romana, ko se zave, da sedenje na dveh stolih v času polnoletnosti ni več mogoče, da se bo uklonila zahtevam tradicionalne družine ali pa se vključila v običaje dežele, v kateri se je rodila.

Živela bom je roman, spisan v obliki zaključenih poglavij na neko temo; ko gredo mladostniki, nabrani z vseh vetrov, potomci sužnjev iz nekdanjih holandskih kolonij pa tisti z maroškimi in turškimi koreninami na ekskurzijo, se vname recimo ostra razprava o razlikah (ki se kažejo v stopnji asimilacije), o tem, ali je verska ali etnična pripadnost primarna in prevladujoča. Na počitnicah v rojstnem kraju staršev v Turčiji zapisuje, na podlagi srečanj s sorodniki in vrstniki, kakšna je njihova predstava o Nizozemski, kjer sicer nikoli niso bili – vsekakor bistveno bolj obetavna, kot v resnici je. Pripovedovalka se namreč zapleta s tistimi, ki jo zaradi rute zmerjajo s kamelarko. Pri tem naj bi jo ruta varovala pred zapeljevanjem rojakov, vendar je ne. Roman tako skozi izpoved prikaže vso pestrost prepričanj, začenši z deklariranim in pravovernim, ki prevladuje v skupnosti; tam hočejo punco čim prej poročiti s katerim od bratrancev, ona pa ima zadržke, raje bi intelektualca, kar imajo za napuh. O ljubezni kot prvem pogoju za zakon njeni ne razmišljajo, to je izmislek Zahodnjakov in še en način, kako rušiti avtoriteto staršev, se jim zdi.

Seveda so predsodki tudi na drugi strani. Fantov oče je desničar in občuduje flamske nacionaliste. Ker si ne zakrivajo oči pred problemi migrantov, fant scagano, morda, da bi se ji približal, govori o dekadenci Zahoda in razpadu vrednot. Vendar je nad vsemi glas Pošasti, matere, ki je v latinici sicer nepismena, a je hodila v koransko šolo, v kateri se otroci na pamet učijo Koran in potem iz njega in imamovih podukov črpajo izhodišča in vrednostne predpostavke za prav vse.

Živela bom je hkrati vpogled v dvoličnost muslimanske skupnosti, zapovedi kršijo vsi. Obredje, recimo poroke z nabirkami in licitacijami, je nadvse anahronistično, tudi škodljivo, saj se poročajo in plodijo sorodniki, to pa ima včasih vidne posledice. Obenem je vpogled v življenje živahne in dejavne, od ostalih bolj načitane in angažirane 20-letnice, ki se znajde po svoje in hoče, pa tudi zna živeti drugače od okolice. Roman o togih zapovedih, ki jih mora v času individualizacije prekršiti in z njimi opraviti vsak odraščajoči. Zapovedi so tokrat še posebej neživljenjske in odgovor na eksponentni napredek nekateri zlahka najdejo v tisočletje ali več starih zapisih, zmaličenih od interpretacij in prevodov.