4. 10. 2024 | Mladina 40 | Uvodnik
Uvodnik / Osemnajst mesecev
V Sloveniji velja, da je naša država posebnost. Prav tako je uveljavljeno prepričanje, da smo tudi Slovenke in Slovenci posebni, nekateri mislijo, da smo izjemno pridni in pošteni, drugi spet, da smo en jezljiv in nestrpen narod, poln grenčine, taki mali kužki, lajamo za vsakim avtom in v vse se vtikamo. Resnica je, da smo kar podobni vsem drugim, le od blizu so zadeve vidnejše.
A to je v tem trenutku problem. Ker je namreč Slovenija pretežno zelo podobna državam po Evropi, so tudi občutenja prebivalcev zelo podobna, stiske so podobne, pa tudi politične razmere se hitro preslikajo v valovih po celotni ožji in širši evropski regiji. Ali drugače rečeno: celotna Evropa čuti spremenjene ekonomske in politične razmere kot posledico dveh vojn, ene epidemije, okoljske krize, begunskega valovanja in celo kot zamolkli odmev finančne krize iz leta 2008. Celotna Evropa se stara, primanjkuje ji delavcev, uvoz delavcev pa povzroča nestrpnost in sovraštvo. Celotni Evropi primanjkuje zdravnikov, medicinskih sester. Le razmere so različno zaostrene. V Sloveniji na primer ne čutimo tako močno energetske krize, ker so cene goriv močno subvencionirane – tega seveda nihče ne pove. V Avstriji nimajo stanovanjske krize, mi jo imamo. Razlike torej obstajajo, a težave, ki povzročajo nervozo, nezadovoljstvo in jezo, imajo enako podlago.
Še nekaj je skupno vsem evropskim državah: neofašisti in skrajni desničarji so povsod vse močnejši in povsod so tudi vse bolj legitimni. Njihova normalizacija in sprejemanje potekata na vseh ravneh in v vseh državah. Začnemo lahko kar v evropskem parlamentu, kjer se vladajoča ljudska stranka vsakič, ko jim neformalni partnerji socialdemokrati in liberalci ne prikimajo, popolnoma brez težav poveže s skrajnimi desničarji. Ker se lahko in ker se dejansko ne razlikujejo tako zelo, problem danes za ljudsko stranko niso več razlike, ampak zgolj še spodobnost.
Na spodobnost so seveda v imenu učinkovitosti evropski konservativci seveda vedno pripravljeni pozabiti. A da se ne zapletamo, ostanimo pri bistvu: tanka rdeča linija je bila že prestopljena. Prestopili je niso zgolj v evropskem parlamentu, prestopil jo je tudi francoski predsednik Emmanuel Macron (ki je liberalec), ki se je raje tiho povezal z nacionalno fronto Marine Le Pen, kot da bi dovolil levi koaliciji, da oblikuje vlado. Tanko rdečo linijo so prestopili tudi konservativci na Nizozemskem. In zelo verjetno se lahko zgodi, da bo enako ravnala tudi avstrijska ljudska stranka, ki so jo preteklo nedeljo premagali radikalni promadžarski in proruski svobodnjaki. No, tanko rdečo linijo je prva prestopila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, ko je politično »objela« Giorgio Meloni že dan po italijanskih volitvah. Vse to smo našteli, da bi pokazali, da je trend tukaj. In da čaka tudi Slovenijo.
Dokaz za to so že rezultati evropskih volitev. Na teh volitvah je SDS dobila 30 odstotkov glasov, Svoboda 22 odstotkov, Vesna z Vladimirjem Prebiličem (šlo je pač za Prebiliča) 10 odstotkov, SD in Nova Slovenija po slabih osem odstotkov, Slovenska ljudska stranka sedem odstotkov in Levica pet odstotkov. Prebiličevi glasovi so lahko na naslednjih volitvah njegovi ali pa od Anžeta Logarja, enako velja za glasove ljudske stranke. Ne da bi špekulirali glede SD pod vodstvom Matjaža Hana, ki ne skriva, da je pripravljen sodelovati s SDS, že v tem trenutku torej vemo, da so se volivci oddaljili od trenutno najmočnejše stranke, torej liberalne Svobode, ki jo vodi premier Golob. Vemo tudi, da Levica do volitev ni zmožna narediti preboja – pri čemer je za del te zamujene priložnosti kriva sama, delno pa je tako zato, ker so zoper njo celoten medijski prostor, celotna elita, gospodarstvo in seveda politični prostor.
Vse to seveda ni nič novega. Že 30 let se Slovenija spopada z izjemno močno skrajno desnico – v tem je podobna severni sosedi Avstriji, le da so se tam v vodstvu svobodnjakov zamenjali Jörg Haider, Heinz-Christian Strache in Herbert Kickl, v Sloveniji pa jo ves čas vodi Janez Janša. Problem pa je, da z vsakim volilnim ciklom na ravni unije v zadnjem desetletju skrajna desnica postaja močnejša. A ni zgolj močnejša, vse bolj normalizirana, vse bolj sprejemljiva so njena stališča. Evropa je pred dvema desetletjema zavrnila sodelovanje Jörga Haiderja v vladi in Avstrijo takrat izolirala, vendar to ne pomeni, da bi enako ravnala danes. Evropa je bila do leta 2024 branik demokracije in človekovih pravic, lahko smo računali nanjo kot javnost in kot država, danes pa te moči – niti želje – njene institucije in njeni predstavniki nimajo več.
Tudi to ni nič novega. Vsaka drobna koalicija s skrajno desnico je vedno uničujoča za stranke, ki sicer zagovarjajo demokracijo in človekove pravice. Vsak tak korak namreč skrajno desnico legitimira. Robert Golob je to napako že storil, ko je v imenu velike investicije v novo nuklearko mirno sprejel zavajajoče referendumsko vprašanje, ki mu ga je »nastavil« Janez Janša in zaradi katerega bo v prihodnjih dveh mesecih doživljal zgražanje svojega celotnega volilnega telesa. Janši je namreč vseeno za referendumsko poizvedovanje, z njim pa bo Golob »poskrbel« za njegovo politično legitimiranje v očeh manj aktivnega volilnega telesa. Ves čas se bo namreč izpostavljalo, da so stranke pri tem projektu enotne (z izjemo Levice).
Zakaj vse to pišemo? Ker je do rednih volitev v Sloveniji še 18 mesecev. Morda se zdi na prvi pogled to dolga doba, a na to številko velja pogledati z vidika politikov: samo še toliko mesecev imajo zagotovljene službe, ki jih zdaj opravljajo. Le še leto in pol.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.