Komentar / Otrpli v vicah

Janko Lorenci

4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Kolumna

Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je nedavno izrekel dramatični opozorili: svet drsi v katastrofo, ZN potrebujejo sistemske spremembe, sicer bodo postali nepomembni. Deloma so že, včasih pa celo kontraproduktivni, saj imajo vgrajeno konstrukcijsko napako – članice varnostnega sveta v sestavi, ki današnjemu svetu ne ustreza več, z vetom blokirajo same sebe in številne mirovne in druge dobre pobude.

Organizacija je nastala v čisto drugem času – še pred dekolonizacijo, globalizacijo, prodorom v vesolje, internetom in priznanjem enakosti spolov. Predvsem pa se je rodila po velikem klanju druge svetovne vojne in njena ustanovna listina, ki zahteva miroljubno reševanje sporov, je bila izraz iskrenega čutenja povojnega časa – nikoli več take morije.

Zdaj živimo v drugačnem svetu. Kriz, negotovosti, groženj mrgoli, a dve – jedrski spopad in podnebna kriza – sta akutni in dobesedno ultimativni. Obe se zaostrujeta in izražata duha časa, ki ga znova zaznamujejo vojne. Človeštvo se je vojskovalo in pobijalo od nekdaj, toda danes si vojn ne bi smelo več privoščiti.

Prvič zato, ker lahko tudi »navadne«, konvencionalne vojne vodijo v jedrski spopad, v samouničenje vrste. To je osnovna razlika z nekdanjimi vojnami. In ukrajinska kriza se opoteka po samem jedrskem robu. Drugič zato, ker zaradi vojn v prepletenem, globaliziranem svetu ni mogoče sodelovanje na planetarni ravni, neizbežno za obvladovanje marsikatere krize, s podnebno na čelu. Hkrati so vojne izraz dejstva, da se nekdanja razmerja moči postavljajo na glavo. Zahod bolj ali manj stagnira, svetovni jug se deloma naglo razvija, Kitajska postaja resen tekmec notranje raztrgani Ameriki, ki pa se še ima za gospodarico sveta.

Globalni nemir je nujna posledica nemira in konfliktov znotraj družb in držav, tudi najvplivnejših. Za tem tiči ideologija neoliberalizma, ki jo je po zlomu socializmov in razvodenitvi socialdemokracije postopoma prevzel ves svet. Gradi na darvinistični tekmovalnosti, ostrem individualizmu in privatizaciji vsega počez in taka vodi v konflikte in nasilje. Hkrati kapitalizem v demokracijah in avtokracijah potrebuje nenehno rast, to pa zažira okolje. Podnebna kriza dokazuje, da je neoliberalni kapitalizem, ki ga demokracija (voljena politika) ne nadzoruje več, pot v katastrofo.

V takem položaju človeštvo najbrž še ni bilo. Vedno so ga ogrožali naravni pojavi, še nikoli pa mu kljub vsem vojnam ni grozilo, da bo iztrebilo samega sebe ali »vsaj« zrušilo svojo civilizacijo in se pogreznilo v barbarstvo. V te nevarne vode nas rineta, kot rečeno, predvsem nevarnost jedrske vojne in podnebna kriza, napajani z dominantno ureditvijo.

Tragikomični vidik takega stanja: nevarnosti poznamo, ve se, kako jih je mogoče odpraviti ali zmanjšati, denarja je dovolj. Toda stori se nič ali malo, vsekakor pa premalo. Zakaj pravzaprav? Predvsem zato, ker bi si morali priznati, da je z osnovnim funkcioniranjem družb, demokratičnih in avtokratskih, nekaj globoko narobe. Tako priznanje pa bi pomenilo veliko prerazporejanje moči in bogastva. Zato priznanja ni, zato ta tematika ne more prodreti v glavni tok javnega diskurza, zato so Guterresova svarila glas vpijočega v puščavi.

Družbe v nenehnih krizah, v znova obujenem strahu pred jedrsko vojno in pred prelamljanjem podnebja, občutenem že na lastni koži, postajajo družbe tesnobe, hektičnosti, zmede. Življenje v negotovi sedanjosti, ki se grozi preliti v temačno prihodnost, ni lahko.

Reakcije na to so različne. Večina Zemljanov se bolj kot zloma podnebja in jedrske vojne boji socialnega nazadovanja. Proletariat in prekariat sta atomizirana, fluidni srednji razred se gre raje identitetne spopade kot razredne. Ta večina družbe je nezadovoljna, politiki ne zaupa, a je deloma posvojila neodogme (vitka država, nizki davki, vsak je svoje sreče kovač). Bogati mislijo, da se bodo rešili z denarjem (vendar jim bo uspevalo le nekaj časa). Mnogi vtikajo glavo v pesek – najslabši odziv od vseh. Na njihovo nasprotje, okoljske aktiviste, vedno suroveje pritiskajo politike in sodišča. Mediji že kar veliko govorijo o okoljski problematiki, toda vzrokov za podnebno in druge krize praviloma ne iščejo v družbenih anomalijah. Gospodarstvo zeleni politiki bedasto in v svojo škodo nasprotuje. Politika, najbolj odgovorna za stanje stvari na družbenem in ekološkem področju, deloma opušča zeleni prehod in se hinavsko sklicuje na navadne ljudi, češ da stroškov preobrazbe ne zmorejo. Njena pasivnost in sprenevedanje sta glede na akutnost problema zločin proti človeštvu.

Skratka, ta čas ni videti, kdo bi lahko izpeljal ali sprožil potrebni zasuk. Revolucije od spodaj ni na vidiku, ustreznega razmisleka in dejanj politike še manj. Je položaj brezupen? Ni, saj še vedno ni odločeno, kam se bomo zasukali – v vojno vseh proti vsem ali v odrešilno solidarnost in sodelovanje na državni in globalni ravni. V nekakšnih vicah tičimo, v tranziciji, ki pa ne more trajati dolgo, saj se podnebje naglo slabša.

Podnebna znanost svari, da časa obupno zmanjkuje. A vojne se bijejo naprej, jedrskih oborožencev je vedno več, ranjena narava nam pošilja tako brutalne megapožare, poplave, suše in viharje, da bi predvsem politika morala reči: nevarno postaja, tako ne gre več. Toda miru in sodelovanja na planetarni ravni ni. To pomeni, da je svet glede dveh največjih groženj, ki sta povezani, druga drugo spodbujata in ogrožata celo naš obstoj, klavrno odpovedal. Nas je zapustil samoohranitveni nagon, za nameček pa še pamet, čeprav se imamo za inteligentno vrsto? Izumili smo umetno inteligenco, a očitno bi morali na novo izumiti sebe. Vsaj toliko, da bi divje pritisnili na svoje »elite«.