Izračunati okus

V zadnjem desetletju se je (prevladujoči) način, kako poslušamo (in odkrivamo) glasbo, res korenito spremenil. Tako rekoč vsa glasba, ki je bila kadarkoli posneta in izdana, od novih hitov prek brezčasnih klasik do podzemne neodvisne glasbe in obskurnih mojstrovin iz davnih časov, je vselej le nekaj klikov stran, dostop do teh velikanskih, navidezno neskončnih katalogov muzike pa je cenejši in enostavnejši kot kadarkoli. Povprečen uporabnik aplikacije Spotify – vodilne pretočne platforme, ki se lahko pobaha z več kot 620 milijoni aktivnih uporabnikov –, na teden prisluhne dobrim 40 različnim izvajalcem, izbira pa lahko med več kot 70 milijoni skladb. Da se poslušalci v tej neizmerni poplavi vsebine ne bi izgubili, so pretočne platforme vzpostavile zapletene sisteme za personalizirano priporočanje glasbe – nepoznavalci jim poenostavljeno pravimo kar algoritmi. Ti vsakemu uporabniku po meri prikrojijo izbiro muzike, ki naj bi mu bila pisana na kožo. Kako pa tovrstni sistemi vplivajo na naš glasbeni okus? Se mu zgolj prilagajajo ali pa ga pravzaprav oblikujejo? Ali načelno širijo paleto glasbe, po kateri segamo, ali pa jo pravzaprav ožijo?

Generiranje glasbenega okusa

Prejšnji teden je v Mestnem muzeju Ljubljana potekalo odprtje letošnje glasbene konference IndieRE, na njem pa se je Robert Bobnič, raziskovalec in doktorski študent medijskih študij na Fakulteti za družbene vede, kjer s sociološkega vidika preučuje priporočilne algoritme in njihov vpliv na oblikovanje glasbenega okusa, v predavanju Generiranje glasbenega okusa spraševal, kako radikalno se danes poslušanje glasbe in glasbeni okus razlikujeta od obojega v preteklosti.

Bobnič je o tem spregovoril tudi za Mladino in najprej poudaril tole: ker je glasba, stara in nova, danes dostopnejša kot kadarkoli, so »algoritmi v prednosti, saj imajo načelno dostop do vse glasbe, ki je naložena na platformi – in tudi dostop do okusa vseh uporabnikov«, ki to glasbo poslušajo. Kot je dodal, so »priporočilni sistemi« prevladujoč način optimizacije poslušanja glasbe na svetovnem spletu, ki je prilagojen vsakemu posamezniku. Nadalje je razložil, da so »algoritmi povečali dostopnost globalnih podatkovnih zbirk glasbe, saj so avtomatizirali uporabo teh zbirk«. Pri tem ne gre zanemariti pomembnega dejstva, da je razširjanje glasbenega okusa »tudi ’potrošniška’ vrednota, zato platforme, kot je Spotify, nenehno poudarjajo skrb za to, da bi uporabniki konzumirali raznoliko glasbo,« ugotavlja Bobnič.

Čeprav je slehernik z izdelanim glasbenim okusom, ki zajema bogato paleto številnih žanrov, pogosto prepričan, da je njegov okus edinstven – in da je zato edinstvena tudi izbira glasbe, s katero mu na pretočnih platformah vsak dan strežejo algoritmi –, je resničnost pogosto ravno nasprotna: naš personalizirani in navidezno edinstveni glasbeni okus je skoraj popolnoma poenoten s tisočerimi drugimi, kvaziedinstvenimi okusi, ki so jih – tako kot našega – pravzaprav izoblikovali algoritmi.

Glenn McDonald, samooklicani »podatkovni alkimist« in nekdanji Spotifyev inženir, je večidel odgovoren za žanrsko predalčkanje Spotifyevega velikanskega kataloga glasbe. Podatkovna zbirka te pretočne platforme šteje kar 6291 glasbenih mikrožanrov, ki so večinoma popolnoma izmišljene žanrske kategorije, a so uporabljene kot pomemben parameter pri algoritemskem priporočanju glasbe. V nedavnem intervjuju za MIT Technology Review je McDonald logiko, zaradi katere je vsebina Spotifyevih predvajalnih seznamov pogosto tako enolična, osvetlil z znanstvenofantastično prispodobo: »Če ti algoritem ponudi kaj novega in tujega, je to lahko neprijetno, podobno kot hitrostno teleportiranje po različnih koncih sveta ne bi bilo prijetno turistično doživetje.«

Vsaj 30 odstotkov spletnih pretokov (in s tem poslušanj) naj bi uporabnikom Spotifya predlagali avtomatizirani algoritmi, ki jih poganja umetna inteligenca. Številni kritiki v tem prepoznavajo razčlovečenje procesa odkrivanja nove glasbe.

Priporočilni algoritmi so izjemno napredni in vse bolj prefinjeni: včasih se zdi, da nas poznajo bolje, kot se poznamo sami. Pri priporočanju glasbe pogosto zadenejo žebljico na glavico, so kot naš osebni didžej, naš osebni glasbeni urednik ali osebna radijska postaja, ki 24 ur na dan predvaja le našo najljubšo glasbo – in občasno tudi glasbo, ki bo potencialno našla mesto med našimi favoriti. Robert Bobnič pravi, da so algoritmi z avtomatizacijo priporočanja nove glasbe pravzaprav posegli neposredno »v sfero posredovanja in ’gatekeepanja’ glasbe, za katero so tradicionalno skrbeli glasbeni uredniki in radijski didžeji«. Pri tem ugotavlja, da so ti tradicionalni »gatekeeperji« – varuhi, ki presojajo, kaj je sprejemljivo in kaj ne – zaradi tega postali manj pomembni oziroma celo »zamenljivi z algoritmi«.

Sploščitev kulture

Po ugotovitvah iz predlanske raziskave, katere izsledke je objavila analitična organizacija Distribution Strategy Group, naj bi vsaj 30 odstotkov spletnih pretokov (in s tem poslušanj) glasbe uporabnikom Spotifya predlagali avtomatizirani algoritmi, ki jih poganja umetna inteligenca. Številni kritiki v tem prepoznavajo razčlovečenje procesa odkrivanja nove glasbe, ki so ga algoritmi resda sila poenostavili, a so nas s tem obenem naredili pasivne. Drugi pa opozarjajo tudi na to, da se algoritmi našemu glasbenemu okusu ne le prilagajajo, temveč ga večinoma pravzaprav tudi oblikujejo.

»Kar smo pridobili v smislu priročnosti, smo izgubili v smislu radovednosti. Zaradi obilice izbire je naše doživljanje poslušanja glasbe dejansko ožje in manj eklektično,« so nedavno zapisali v publikaciji MIT Technology Review. Ameriški antropolog Nick Seaver v knjigi Computing Taste: Algorithms and the Makers of Music Recommendation (Izračunavanje okusa: Algoritmi in oblikovalci glasbenih priporočil) ugotavlja, da sistemi za priporočanje glasbe v očeh kritikov »poosebljajo vse potencialne škodljivosti algoritmov. Kulturo zreducirajo na številke, poslušalce pa profilirajo v komercialne namene.« Kulturni kritik Kyle Chayka, sicer novinar pri reviji The New Yorker, v nedavno izdani knjigi Filterworld: How Algorithms Flattened Culture (Kako so algoritmi sploščili kulturo) izrazi prepričanje, da nam algoritmi onemogočajo razvoj edinstvenega okusa – pa sploh ne zgolj glasbenega. Opozarja, da na družbenih omrežjih in pretočnih platformah o tem, kaj naj postane priljubljeno, namesto ljudi odločajo matematično določena priporočila, pri čemer »promovirajo najširše mogoče povprečje, kultura pa je tako vedno bolj homogenizirana«.

Robert Bobnič ni tako črnogled. »Kritično premišljevanje o algoritmični kulturi se je predvidljivo skrčilo na izražanje moralne zaskrbljenosti zaradi tega, ker bodo posamezniki zdaj prepuščeni nemilosti lastnega okusa,« pravi. Na splošni ravni priporočilne sisteme oziroma algoritme prepoznava kot logično stopnjo v evoluciji kulturnega okusa: »Ta je postal izračunljiv in algoritmično vodljiv, postal je predmet računalniških tehnologij, ki so sposobne dokaj avtonomno razumeti in voditi človeške izbire in preference v kulturi, glasbi itn.«

Težava narcisizma

Je torej v dobi pretočnih platform in algoritmov za priporočanje glasbe naš glasbeni okus resnično »naš« ali pravzaprav posegamo le po standardiziranem naboru glasbe, ki je preračunljivo kuriran tako, da je namenjen predvsem ustvarjanju dobička za založbe velikanke in pretočne platforme?

Bobnič pravi, da »pretočne platforme seveda delujejo tako, da maksimirajo svoj dobiček, priporočilni sistemi pa so sredstvo, s katerim zadržijo pozornost hiperaktivnih uporabnikov in dosežejo konkurenčno prednost ali zasedejo neko nišo«. Algoritmi so torej usmerjeni v to, da poslušalec preživi čim več časa na platformi. A to ni nič novega: »Tudi denimo radijski program je oblikovan tako, da poslušalce čim dlje zadrži pri poslušanju – pa čeprav gre za nišno skupino poslušalcev z bolj specifičnimi preferencami.«

Je res tako zelo pomembno imeti pristen glasbeni okus? Ali pa nas algoritmi »lahko odrešijo preozkega, človeško zamejenega pogleda na okus«?

Kaj pa pristnost našega glasbenega okusa, jo algoritmi res potencialno ogrožajo? Bobnič ugotavlja, da imajo odločevalci pri pretočnih platformah, kot je Spotify, seveda »veliko možnosti, da pretkano kurirajo sezname skladb in dajejo prednost nekaterim vrstam glasbe in nekaterim načinom poslušanja glasbe«. A sočasno opozarja, da je primerjanje pristnega, resnično »našega« okusa in okusa, ki nam je vsiljen, nekoliko nesmiselno. »Avtentičnost okusa ima dolgo zgodovino. Vselej se najde kdo, ki zoperstavlja ’zares svoj’ okus okusu koga drugega, ki je zgolj potrošnik, ki sledi trendom ali je zgolj nebogljeno zaveden: stari rokerji so tako postavljeni proti pankerjem, rokerji proti rejverjem, alternativci proti ’mainstreamu’, zbiralci vinilnih plošč proti uporabnikom pretočnih platform, boomerji proti zoomerjem itn.,« pravi.

Vztrajno poudarjanje, kako neizmerno pomembna je pristnost posameznikovega glasbenega (in nasploh kulturnega) okusa, Bobnič pravzaprav vidi kot »težavo narcisizma človeške kulture«. Kakor dodaja, smo ljudje »nenatančni pri legitimiranju svojih preferenc in izbir, tudi glasbenih«. Še več: »Smo pristranski.« Prepričan je, da priporočilni sistemi oziroma algoritmi »prinašajo tako rekoč epohalne spremembe, ki nas lahko odrešijo preozkega, človeško zamejenega pogleda na okus« in rabo kulture.

Zanimivo je, da Robert Bobnič poudarja še nekaj: da algoritmi pravzaprav pospešujejo odmiranje nekaterih razlikovanj, kot je na primer »alternativa proti mainstreamu«. Kot primer navede tudi odmiranje in manjšanje vrednosti razlikovanja med posameznimi žanri. Pri tem »ne gre za to, da se okusi ne bi več delili zgolj po žanrih ali da bi imelo večjo vrednost ’vsejedo’ konzumiranje glasbe in izkazovanje širine glasbenega okusa, pač pa da med žanri potekajo vektorji, ki so opredeljeni s konceptom ’vajba’,« opaža Bobnič. Zato pravzaprav ne preseneča, da »nastajajo kategorije okusa, ki so bližje algoritemski logiki poslušanja glasbe«.