Ana Marwan: Lipitsch

+ + +

Romantična ironija in ostareli nergač

Na Dunaju živeča slovenska literatka Ana Marwan (1980), ki piše v nemščini in slovenščini ter jo najbolj poznamo po drugem romanu Zabubljena in karantenski noveli Krota, se pogosto z ironijo in humorjem loteva protagonistov – velja za oba spola – svojih pisarij. Zabubljena je zgodba o psihično načeti in negotovi punci, ki se zaljubi v samozagledanega in družbeno obrobnega možaka, v dvojezični Kroti (ta ji je prinesla ugledno nagrado Ingeborg Bachmann, eno izmed najpomembnejših literarnih nagrad v nemškem prostoru) pa popisuje selitev na podeželje. Tam je izpostavljena samoti v času izolacije zaradi skrivnostne epidemije nekje zunaj, zato se zateka k redkim in zaradi tega toliko pomembnejšim stikom z ljudmi, ki jih srečuje po dolžnosti: z okoljevarstveniki, ki ji dajejo nasvete o prebivalki bazena iz naslova, s poštarjem. V njeni prozi je ves čas prisotna misel na prihodnost in so popisane zagate z načrtovanjem te.

Lipitsch, njeno tretje delo, ki ga lahko beremo v slovenskem jeziku, je pravzaprav njen prvi roman, ki je pod naslovom Der Kreis des Weberknecht leta 2019 izšel pri avstrijski založbi Otto Müller Verlag. Lipitsch je roman, naslovljen po možaku, ki je ljudomrznik in stara tečnoba. Seveda zna temu primerno na izust izbrana poglavja iz ustrezne Moliérove komedije in vse ostalo na to temo. In še več. Piše namreč poglobljeno ontološko študijo, razšel se je s partnerko, ki ga je očitno ovirala pri epohalnem projektu in premisleku prav vsega. Nato, naključno, in naključja seveda sovraži, na letališču sreča mično sosedo in potem še in še. Bolj ko se upira usodni privlačnosti, bolj se pogreza. Bolj ko pogreša nekaj več, bolj se topi njegov trudoma zgrajeni oklep, bolj drsi proti obupni nemoči, proti čustvom, užaljenosti in neracionalnemu, vsemu, kar sovraži.

Ana Marwan tudi tokrat rada posega po primerjavah iz živalskega sveta, Lipitsch je morda biologist med filozofi, prav ničejansko sovraži demokracijo in sprejema zakon močnejšega. Šibki se mu pravzaprav upirajo, revnih in pohabljenih pa sploh ne spušča v svoje vidno polje. Zaradi zaprtosti, samozadostnosti in zagledanosti vase stopica na mestu in teoretizira, išče napake pri drugih in sploh. Roman je napisan ironično, pogosto tudi duhovito, s poudarkom na miselnih obratih, s katerimi se togi, vedenjsko okoreli in s predsodki namazani možak brani pred svetom. Vendar je soseda Mathilde trd oreh, ki kani predreti vse obrambne opne, s katerimi se je obdal.

Lipitsch spominja na duhovite tečnobe iz opusa Thomasa Bernharda, tudi on je pisal o stebrih družbe, ki so se precenjevali in se zviška branili pred živostjo in nepredvidljivostjo sveta, tudi on je pretiraval v opisih značajev, da bi se bolj pokazale njihove pomanjkljivosti. Vsekakor gre za premišljen in slogovno ubran, presenetljivo spretno spisan prvenec, ki nam ponudi ključe tudi za razumevanje avtoričinih kasnejših proznih del.