Igor Grdina: Med oklepom in ornatom 

+ + + + +

Malo je slovenskih del v zgodovinopisju, ki proučujejo srednji vek, še manj v izbornem esejističnem slogu.

Zgodovinar Grdina se je tu posvetil stoletnim spopadom med cesarji in papeži, zaradi katerih se nobeno veliko cesarstvo ni moglo uveljaviti. Značilnost stare celine je bila tako večsrediščnost, a ne zaradi modrosti neabsolutističnih oblasti, temveč iz nemoči, da bi kdorkoli – bodisi papež, bodisi cesar, bodisi kateri od kraljev – prevladal. Vzemimo pot v Canosso, ki se je ohranila kot gesta cesarja Henrika IV., ki se je pred papežem Gregorjem VII. pokesal; nekaj let prej ga je namreč odstavil. Velika papeževa zmaga? Nikakor, razmeroma šibek vladar, ki so se mu upirali knezi in kralji, je s kesom in umikom izobčenja pridobil nazaj versko legitimacijo. Poraženec je bil močni papež, ki je bil zaveznik cesarjevih nasprotnikov, a kot verski vladar je moral sprejeti cesarjevo kesanje, zavrnitev bi pač pomenila, da sprejema posvetno logiko premoči in uničevanja nasprotnika v trenutku, ko ta nastopa samo kot vernik. Čez nekaj let ga je Henrik IV. v drugo odstavil, Gregor VII. ga je najprej ponovno ekskomuniciral, a potem dokončno premagan končal kot begunec.

A duel brez zmage, zgodovina visokih evropskih oblastnikov si je utrla pot v sfero koeksistence med posvetno in cerkveno oblastjo.

Tako je ogrodje teksta, v katerem se preliva pikra polemika z delom slovenskih zgodovinarjev, doba cesarice Barbare Celjske (okoli 1392–1451), ki sicer ni nikoli postala osrednji lik nacionalne zgodovine, ter prav tako zapostavljena vloga Primoža Trubarja, ki je poskušal argumentirati pomiritev v spopadu dveh reformistov: privržencev Luthra in Zwinglija.

Srednji vek kot napeto branje, seveda le za humanistično podkovano bralstvo.