»K nikomur ne sodim in nisem nikomur nič dolžan. Odgovarjam kvečjemu civilni družbi.«

Jure Novak je bil zadnja tri leta direktor Prešernovega gledališča Kranj, pred tem je med drugim deloval kot umetniški vodja Gledališča Glej, sicer pa je gledališki režiser, performer, glasbenik, pesnik, na začetku poklicne poti je v Mladini objavljal reportaže, bil je računalniški programer. Cankarjev dom je januarja lani gostil njegovo odlično sprejeto predstavo Pasja procesija, ki jo je zasnoval na zgodnejših pesmih Svetlane Makarovič, v njej pa je otrokom pojasnil, kdo so begunci in zakaj prihajajo v Evropo. S 15. oktobrom bo Jure Novak v Cankarjev dom, našo največjo kulturno-kongresno ustanovo po površini in po številu in zasedenosti dvoran, pa tudi po zahtevnosti in pestrosti izvedenih programov, vstopil kot novi generalni direktor. Položaj prevzema v času, ko je ustanova pod drobnogledom kriminalistov in drugih nadzornih organov.

Gotovo se zavedate, da ste v več kot štirih desetletjih šele četrti generalni direktor Cankarjevega doma? 

To, da bom šele četrti generalni direktor zavoda, je res neverjetno. Lahko povem, da me je svet zavoda Cankarjev dom na razgovoru vprašal, koliko mandatov bi bil rad na položaju. Odgovoril sem, da upam, da vsaj enega celega.

Samo enega? So bili presenečeni?

Nasmejali so se. Osebno sem prepričan, da bi bilo smiselno razmisliti o omejitvi mandatov direktorjev javnih zavodov na vseh področjih, ne le v kulturi, temveč na primer tudi v bolnišnicah in šolah. Za to, da si kot direktor naredil, kar si želel in zmogel, bi načeloma morala zadoščati dva mandata, torej deset let, potem pa bi veljalo položaj prepustiti naslednji generaciji. Tako vsaj menim zdaj in upam, da besede ne bom snedel.

Ko je bila pred desetletjem imenovana vaša predhodnica Uršula Cetinski, se je precej poudarjalo, da prevzema enega najvplivnejših položajev v slovenski kulturi. Je še vedno tako? 

Absolutno je ta položaj še vedno prestižen. Simbolno in politično je zelo izpostavljen, to se je pokazalo tudi v času izbirnega postopka.

Ta je dvignil precej prahu, ministrica za kulturo je celo doživljala pritiske, da bi se odločila v prid dosedanji direktorici. 

Verjamem, da so bili pritiski na ministrico veliki. Med drugim tudi zato, ker se desni pol slovenske politike počuti zelo ogrožen s strani Levice. Prvič v zgodovini Slovenije kulturni resor v vladi zaseda oseba, ki je hkrati vodja koalicijske stranke in je torej močna politična osebnost. Sam sem lahko ministrici samo zelo hvaležen za zaupanje, ki mi ga je z imenovanjem izkazala, in upam, da bom izpolnil pričakovanja, ki so mi bila s tem naložena.

Ministrica vas je označila za najbolj strokovnega kandidata, propagandna glasila, povezana s stranko SDS, pa pravijo, da ste položaj dobili kot »Jenullov kandidat«. Ste res to? 

Gospoda Jašo Jenulla poznam iz študentskih let, nekaj let sva vzporedno študirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Že takrat sva nekajkrat sodelovala pri akademskih produkcijah, kasneje, pred približno 15 leti, tudi v Gledališču Glej, nakar sta se najini poklicni poti razšli. Danes sva znanca, pozdraviva se, ko se vidiva, nisva pa se dlje kot minuto pogovarjala že vsaj desetletje, zato me je ta oznaka presenetila.

Morda so želeli poudariti, da sta se oba udeleževala protestov proti tretji vladi Janeza Janše? Zakaj ste se takrat angažirali? 

Po eni strani zato, ker sem bil kot samozaposleni v kulturi s takratno politiko in prakso Simonitijevega ministrstva in Janševe vlade neposredno prizadet. Po drugi strani pa zato, ker je to pozicija, ki jo zasedam od samih začetkov svojega delovanja. Že na akademiji sem bil dejaven v študentskem svetu in sem poskušal izboljšati razmere za študente. Moje osebno prepričanje je, da moramo svet po svojih močeh spreminjati na bolje, in tudi v kriznih razmerah sem to počel, kakor sem znal. Sodeloval sem s stanovskimi organizacijami, bil sem član strokovnih komisij na ministrstvu za kulturo, preden jih je Simoniti razpustil, in seveda sem se ukvarjal tudi z aktivizmom, ker je bil to edini način, da smo bili slišani, saj je bil dialog med ministrstvom in drugimi akterji v kulturi prekinjen. Zanj smo si sicer prizadevali, a v odgovor smo povečini dobivali floskule ali pa ničesar.

Moja specifika in prednost, na katero sem ponosen, je to, da k nikomur ne sodim in nisem nikomur nič dolžan. Odgovarjam kvečjemu civilni družbi.

No, bili ste označeni tudi za zajedavce proračuna. 

To je precej splošna pozicija politične desnice: da smo kulturniki tako ali drugače prisesani na državne jasli, da smo pijavke, ki nič ne delamo in se valjamo v denarju. Pozicija je seveda katastrofalno zgrešena. Samozaposleni v kulturi so med najbolj prekariziranim delavstvom v Sloveniji. Hkrati so to v veliki večini ljudje, ki najdejavneje ustvarjajo slovensko umetnost in živo kulturo. Tudi sam sem bil tako rekoč vso svojo kariero samozaposleni v kulturi. Redno sem se zaposlil šele leta 2021, ko sem postal direktor Prešernovega gledališča Kranj.

Vlada se je medtem zamenjala, kako ste sodelovali s sedanjo ministrico?

Odlično, zelo profesionalno. Že takoj sem jo kot direktor nagovoril, pozval k dialogu, opozoril na problematike, s katerimi se zavod spoprijema, in skupaj z njeno ekipo smo poiskali nekaj dobrih rešitev. Njeno dosedanje delo ocenjujem kot dobro, res pa je, da so bila pričakovanja celotne scene ob njenem nastopu orjaška. Jasno je, da vse stvari niso rešljive naenkrat. Občudujem njeno energijo. Ne vem, ali bi sam zmogel delovati na toliko frontah in biti prisoten na toliko prireditvah naenkrat. Upam, da ji bo v tem tempu uspevalo delovati še naprej.

Bo ena vaših zapuščin v kranjskem gledališču to, da vam ga je uspelo finančno okrepiti, predvsem z dodatnimi sredstvi za Teden slovenske drame in s sredstvi EU? 

Res je. Ko bom delal primopredajo, bom bilanco z velikim veseljem in nasmehom porinil čez mizo svetu zavoda. Vsa tri leta smo poslovali pozitivno in presegali vse načrtovane kazalnike, čeprav za gledališča zadnje desetletje, odkar je vanje zarezal zloglasni zakon o uravnoteženju javnih financ in so se programska sredstva nehala usklajevati z inflacijo, ni bilo najlažje.

Ko ste bili direktor, ste eno predstavo v svojem gledališču tudi režirali. Komisija za preprečevanje korupcije vam je v tem primeru izdala globo. Zakaj? 

V Prešernovem gledališču Kranj sem leta 2021 režiral predstavo Predsednice po dramskem besedilu Wernerja Schwaba. Komisija za preprečevanje korupcije je zahtevala vpogled v dokumente, povezane s plačilom honorarja za to režijo. Ker to ni delo, ki bi sodilo v opis del in nalog direktorja, sem za dovoljenje seveda zaprosil svet zavoda in programski svet. Oba sta mi dovoljenje izdala. Na koncu je Komisija za preprečevanje korupcije ugotovila, da sem naredil napako, ker v prošnji nisem eksplicitno napisal, da »opozarjam na možnost izgleda konflikta interesov«. Še vedno mislim, da je bilo to implicitno jasno razvidno iz moje prošnje svetoma, saj za nobeno drugo delo v zavodu nisem prosil, ali ga smem opravljati. A moral bi bil napisati tudi tisti stavek. Dobil sem najnižjo mogočo kazen, jo poravnal in se s tem za napako pokesal. V številnih javnih zavodih na področju kulture zaposleni opravijo tudi kakšno storitev, ki ni v opisu njihovih del in nalog, ter so zanjo dodatno plačani.

Ste za režijo res prejeli »masten honorar«? 

Ni bil masten. Bil je nižji od honorarjev drugih režiserjev v sezoni, a v standardnih okvirih. Pomembno se mi je zdelo, da z zaposlenimi sodelujem tudi kot režiser, ustvarjalec, ne samo kot direktor in umetniški vodja, delo pa sem dosledno opravljal zunaj rednega delovnega časa. Predstava je bila dobro sprejeta, med drugim je bila uvrščena na celjski festival Dnevi komedije in še vedno jo igrajo. Moja vest je čista. Sem se pa nekaj novega naučil o postopkih.

Moj bistveni pomislek o delu predhodnice je, da se mi zdi identiteta Cankarjevega doma v zadnjih nekaj letih nekoliko preveč razpršena oziroma da se je malo izgubila doslednost pri zagotavljanju kakovosti programa.

Zdaj prihajate v precej večjo kulturno ustanovo, na položaj, ki velja tudi za političnega. 

Moja specifika in prednost, na katero sem ponosen, je to, da k nikomur ne sodim in nisem nikomur nič dolžan. Nisem član nobene politične stranke in to tudi ne nameravam postati. Odgovarjam kvečjemu civilni družbi. Res pa je, da zdaj prihajam na položaj, ki je, recimo bobu bob, tudi političen, vpliven, ugleden. Velik del misterija te funkcije je povezan z osebnostjo velikega gospoda Mitje Rotovnika, ki je Cankarjev dom vodil skoraj tri desetletja. Z njim se ne morem primerjati, saj izhajava iz povsem različnega ozadja, on je generalni direktor postal v drugem sistemu in v povsem drugačnem položaju. Tudi pozicija Cankarjevega doma se je v zadnjih 15, 20 letih zelo spremenila. Ob odprtju na začetku osemdesetih let je bil to največji prireditveni prostor v državi in najuglednejši kongresni prostor. Danes je prireditvenih in kongresnih prostorov bistveno več, potrebe sodobnega trga pa drugačne. Vendar vse to pomeni le, da je treba o poslanstvu Cankarjevega doma vedno znova premišljevati in ga v nekaterih segmentih tudi na novo osmisliti.

Z Uršulo Cetinski oba izhajata iz kulture, delovala sta v nevladnem sektorju, bila direktorja gledališč. S kakšno vizijo jo boste nasledili? 

Moja dolžnost bo v prvi vrsti skrb za kakovosten program, dobre odnose v kolektivu in odlične razmere za izjemno raznolika dela zaposlenih in sodelavcev. Najbolj zadovoljen in ponosen bom, ko bo Cankarjev dom na vseh svojih področjih primer najboljših praks, ko bomo lahko drugim akterjem v kulturi in zunaj nje za zgled in v pomoč. To je vpliv, ki ga takšna centralna institucija lahko ima. Cankarjev dom ima vse možnosti, da preizkuša ali vpeljuje nove prakse in se posveča ažurnim in aktualnim problematikam.

V zadnjem letu je na dobre prakse Cankarjevega doma padla senca dvoma. Pojavila so se anonimna pisma o domnevnih nepravilnostih v ustanovi, zaposleni so anonimno pripovedovali o neprimernem komuniciranju vodstva, o nadiranju, žaljivkah, nestrokovnem kadrovanju. Sledila je kriminalistična preiskava, mogoče so tudi revizije poslovanja ...

Konkretnih očitkov iz anonimnih pisem, o katerih ste poročali mediji, ne morem komentirati, ker do primopredaje poslov nimam nikakršnega vpogleda v dokumentacijo Cankarjevega doma. Tudi anonimnih pisem nisem bral. Delo predhodnice lahko torej ocenjujem le na podlagi letnih poročil, ki sem jih prebral ob prijavi, ter na podlagi izkušenj, ki jih imam kot uporabnik storitev in občasno tudi kot soustvarjalec vsebin Cankarjevega doma. Moj bistveni pomislek je, da se mi zdi identiteta Cankarjevega doma v zadnjih nekaj letih, ne nujno v celotnem zadnjem mandatu, nekoliko preveč razpršena, oziroma da se je malo izgubila doslednost pri zagotavljanju kakovosti programa.

Cankar mora, če si želi novih občinstev, pokazati tudi svoj privihani brk. Torej ne le strogi pogled, temveč tudi navihanost, humornost, dostopnost.

Že veste, kakšna bo vaša prva poteza? 

Gotovo jih bo več. Preučiti bom moral vso dokumentacijo in opraviti pogovore s celotno vodstveno ekipo. V zelo kratkem času po mojem nastopu nas bodo čakale prijava na poziv ministrstva, priprava nove petletne strategije in posodobitev sistemizacije ter pogodb o zaposlitvi v skladu s prenovo plačnega sistema javnih uslužbencev. Predvidoma se bom moral hitro posvetiti tudi nekaterim odprtim medijskim vprašanjem glede tekočih poslov.

Medije na primer zanima, zakaj so dokumenti o kongresno-komercialni dejavnosti Cankarjevega doma, ki bi lahko razjasnili nekatere domnevno sporne zgodbe, tajni. 

Sam menim, in tudi praksa informacijske pooblaščenke jasno kaže, da pri poslih, v katerih se pretoči en sam evro javnega denarja, pogodbe ne morejo biti tajne, razen če gre za posameznikovo zasebnost; ali pa za poslovno tajnost zaradi mogočega negativnega poslovnega učinka za vpletene. V Prešernovem gledališču Kranj sem novinarjem – sicer s prošnjo, naj jih ne objavljajo javno – posredoval zahtevane pogodbe z zunanjimi sodelavci, ker sem to razumel kot svojo dolžnost. In ker, ponavljam, je to tudi praksa informacijske pooblaščenke. Poudarjam pa, da ne poznam notranjih pravilnikov Cankarjevega doma, na podlagi katerih so nekateri dokumenti označeni kot poslovna tajnost.

Sem pa po svoje vesel, da so glede teh očitkov nadzorni organi že v Cankarjevem domu ali še bodo. Pristojni naj raziščejo preteklost, sam se moram z ekipo posvetiti prihodnosti. Skrbeti moram, da bo poslovanje od 15. oktobra dosledno legalno, etično in transparentno, nikakor pa ni moja dolžnost, da raziskujem stvari za nazaj, niti nimam potrebnih kompetenc: nisem ne forenzični računovodja ne pravnik. Svetu zavoda bom predlagal naročilo revizije poslovanja in počakal na rezultate trenutnih preiskav.

Cankarjev dom je v zadnjem letu ali dveh doživel največji kadrovski osip v svoji zgodovini. Številni strokovnjaki so odšli. Kako se boste lotili tega? 

Najprej želim spoznati sodelavce in postopke delovanja. V najkrajšem času bom opravil pogovore z vsemi vodstvenimi kadri Cankarjevega doma, spoznal njihove vizije, se seznanil z rezultati, potem pa poteze vlekel premišljeno in postopoma. Cankarjev dom je dobro naoljen stroj, ki kljub notranjim trenjem uspešno izvaja svoj tekoči program. Ta je za prihodnje leto že nastavljen, zato bom v tem času vanj posegal minimalno.

Še zlasti opustošen je tehnični sektor, kjer pa so bili odhodi tudi posledica izjemno nizkih plač. Pričakovati je, da se bodo z reformo plačnega sistema javnih uslužbencev te nekoliko zvišale, a zgolj to lučkarjev in drugih ne bo pripeljalo nazaj. 

To problematiko dobro poznam, saj imajo z njo opraviti vsi javni zavodi na področju kulture. V skupini za dialog z javnimi zavodi na ministrstvu za kulturo, katere vodja sem, je bila prav to naša prva točka dnevnega reda, saj je zadevo treba rešiti urgentno. Gospe in gospodje, ki se s temi deli ukvarjajo, so strokovnjaki, ki pa zelo pogosto nimajo izobrazbe – za te poklice v Sloveniji sploh ni šol –, ki bi jim v javnem sektorju omogočala uvrstitev v višje plačne razrede, niti takih delovnih mest ni v katalogu delovnih mest. Tukaj imam relativno zvezane roke. Je pa moja dosedanja izkušnja, da se nekaj vendarle da storiti.

Kaj, denimo? 

Čeprav so ta dela izjemno zahtevna, naporna in podplačana, so lahko tudi izpolnjujoča. Mislim, da moramo v neki kombinaciji dobrih delovnih odnosov ter iskanja načinov nagrajevanja in motiviranja nujno poiskati način, kako vsaj nekatere od izgubljenih delavcev pridobiti nazaj. Javni zavodi ne moremo konkurirati komercialnim prireditvam, kjer lahko ti delavci v enem večeru zaslužijo polovico redne mesečne plače. Generacije so se toliko spremenile, da redna služba za nedoločen čas ni več tak motivator, kot je bila nekoč. Izredno me tudi skrbi, ker trenutno nimamo vzpostavljenih mehanizmov, da bi se znanje tehničnih poklicev predajalo naprej – bodisi z dodatnim izobraževanjem bodisi z neko obliko vajeništva. Cankarjev dom lahko kot velika, centralna ustanova tu spodbudi premike, ki bodo dobri zanj, a tudi za celotno sceno.

Občinstvo še precej bolj kot dogajanje v hiši zanimajo kulturne prireditve. Čutiti je potrebo po osvežitvi, novih prijemih. Cankarjev dom je denimo vrhunski ponudnik klasične glasbe ter jazza in glasb sveta. Vidite tu še kaj prostora za širitev? 

Absolutno je širitev mogoča, tudi zno -traj zvrsti, ki so naše paradne. Resna glasba sestavlja velik del programa Cankarjevega doma in kot nekdo, ki je osebno po okusu bolj rocker in jazzer, se veselim, da jo bom pobliže spoznal. Program je že zdaj vrhunski, morda pa bi več pozornosti lahko namenjali sodobni klasiki. Ravno tako kakovosten je program »neresne«, druge glasbe, tukaj so stalnice, kot so Jazz festival Ljubljana in Cankarjevi torki, tradicije, ki pa jih moramo vsakič znova premišljevati in osmišljati. Okrepimo lahko sodelovanje z domačimi glasbeniki, hkrati pa se pozicioniramo kot pomembno sidrišče na večjih turnejah. Vendar znova govorim na pamet. Najprej moram ugotoviti, kako ti procesi trenutno potekajo in kakšne so prednostne naloge ter strokovne vizije področnih vodij.

Bi našli prostor tudi, denimo, za zasedbo Mrfy na odru Gallusove dvorane ali za elektroniko? Spremembe lahko prinesejo novo občinstvo. 

Novim občinstvom se moramo nujno posvečati. Pazljivo. V Ljubljani imamo tudi Kino Šiška, kmalu se bo odprl prenovljeni Kolosej z več dvoranami, tu je cel kup manjših glasbenih prizorišč. Cankarjev dom si vsekakor lahko privošči širino, mislim pa, da mora imeti v tej širini vselej zelo jasno začrtana področja, na katera se osredotoča. V svoji viziji sem program strukturiral na tri dele – na paradni del, v katerega Cankarjev dom vloži največ sredstev in dela in predstavlja najodličnejše vsebine, na javni del, kjer moramo tudi drugim producentom, ki delujejo v javnem kulturnem interesu, omogočiti, da uporabljajo naše storitve in prostore po subvencionirani ceni, in na tretji, komercialni del, ki je smiseln samo, ko prinaša dodatna sredstva za prva dva in seveda ne kazi podobe in identitete Cankarjevega doma. Gledalec, poslušalec, obiskovalec namreč ne razmišlja, kdo je producent in kako je financirana prireditev. Ve le, da je prišel v Cankarjev dom. Vsa vsebina mora biti kakovostna. To je naš največji potencial. Tudi zame je, če vidim neznano ime, ki nastopa na ljubljanskem Jazz festivalu, to jamstvo za kakovost, saj za izbiro stoji Cankarjev dom.

Pa vendar so se v zadnjem času zvrstili balet in muzikali dvomljive kakovosti. Ali pa nastopi zasedb, ki poustvarjajo koncerte popularnih glasbenikov, nikakor pa niso izvirniki. Vse to so bile sicer komercialne prireditve. 

Komercialni program moramo izvajati, moja dolžnost pa bo paziti, da prireditve, ki so vprašljive kakovosti, v Cankarjevem domu ne bodo potekale. Ne smemo pozabiti niti na kongresni in sejemski program. V njegovem okviru se v Cankarjevem domu zvrstijo tisoči uporabnikov, ki si morajo ustanovo zapomniti kot kompetentno, zanimivo in dinamično. In se vanjo vrniti kot obiskovalci.

Kako pa nameravate privabiti novo, mlajše občinstvo? 

Mladi so najzahtevnejša skupina obiskovalcev. So zelo neposredni v svojih odzivih. Niso zavezani konvenciji, da sedijo pri miru in ploskajo, ampak bodo zelo hitro pokazali, kaj si mislijo, in če jim bo dolgčas, tudi odšli. Tukaj bo ključen pomen kulturno-umetnostne vzgoje. Ta je že zdaj izjemno pomemben in kakovosten programski del Cankarjevega doma, lahko pa bi ji namenili še večjo pozornost. Kulturno-umetnostna vzgoja ne le otrok, pač pa vseh generacij, je tista, ki lahko opolnomoči vse skupine, da si upajo in želijo konzumirati kulturne dobrine. Po mojih izkušnjah je prav konkretno delo z mladimi tisto, ki jih naredi za ambasadorje v generaciji, saj v zavod, kjer so se nečesa učili, privabijo vrstnike.

Vaša predhodnica je imela načrte, da bi Cankarjev dom odprla navzven, na ulico, predvsem v Park Sveta Evrope. Ta ni zares izkoriščen. 

V Cankarjevem domu je čez dan, kadar ni večjih prireditev, pogosto tišina, ki je kar malce strašljiva. Ravnikarjeva zapuščina mi je ljuba, modernizem lep in impresiven, se pa spomnim, da sem že, ko sem kot zelo mlad prvič prišel v ta veliki hram, spoznal, da ta arhitekturna zapuščina v sebi nosi tudi neko strogost. Da naredi en tak velik: pšššt. Seveda je dobro, da je to ustanova, za obisk katere se lepo urediš in se v njej lepo obnašaš, hkrati pa mora vseeno podati roko tudi na ulico, predvsem v Park Sveta Evrope, in povabiti občinstvo, naj vstopi, ker je tudi notri fajn, in to ves dan. Prepričan sem, da je mogoče ponuditi primerne vsebine in okolje, potrebnega pa bo veliko dela. A prav to bo ena mojih prednostnih nalog v mandatu.

Kaj pa, če bi manjše prazne prostore ponudili študentom, da bi tam študirali? Ali delavcem, ki nimajo svojih pisarn? 

Kakorkoli bi na to vprašanje odgovoril, bi govoril na pamet. Delo organizatorja je že v Prešernovem gledališču Kranj, ki ima eno dvorano (in pol), majhen ansambel in samo nekaj živih predstav, izjemno zapleteno. Logistika Cankarjevega doma je še bistveno bolj kompleksna. Je pa odpiranje gotovo smer, s katero se nameravam ukvarjati, zato sem jo tudi zapisal v svojo vizijo.

Je za vas zanimivo tudi to, da je Lutkovno gledališče Ljubljana vsako popoldne razprodano? Takšne vsebine bi v Cankarjev dom gotovo vnesle živžav. 

Dvorane Cankarjevega doma za uprizoritvene umetnosti niso idealne. Gallusova sploh ne, ker je zelo specifična in v njej lahko zares zaživijo le največja scenska ali scensko-glasbena dela. Oder Linhartove je zelo velik, manjše dvorane pa za kompleksnejše uprizoritve pogosto nimajo tehnične opreme. Pomembno je tudi, da ne hodimo v zelje Lutkam, za sam žanr lutkovnega gledališča pa sta potrebna še specifična tehnologija in infrastruktura. V smeri vsebin za mlade sem recimo razmišljal o festivalu ali abonmaju mladinskega in otroškega filma, ki ga v Ljubljani ni in ga je tehnično lažje izpeljati v manjših dvoranah. In še nekaj je. Cankar mora, če si želi novih občinstev, pokazati tudi svoj privihani brk. Torej ne le strogi pogled, temveč tudi navihanost, humornost, dostopnost

Omenili ste film. Cankarjev dom seveda prireja Ljubljanski filmski festival Liffe, ki je institucija zase, premiere domačih filmov pa so zdaj večinoma v Kinodvoru. 

Gospod Simon Popek odlično vodi Liffe in eno mojih prvih vprašanj zanj bo, kako in kam lahko festival razvijamo naprej. Hkrati je moja odgovornost, da pri tem »lomastenju«, kot sem že nekajkrat nakazal, ne pozabim na druge kulturne zavode v mestu in regiji. Kinodvoru ne smemo vzeti nečesa, kar razvija in kar tam živi. Lahko pa sodelujemo pri nečem novem, drugačnem. Moramo se namreč zavedati, da je ljubljanski kulturni ekosistem krhek, z njim je treba ravnati previdno. Cankarjev dom kapacitete, da bi pogosteje prirejal, denimo, mirnejše pop koncerte, seveda ima. Vprašanje pa je, kaj taka poteza pomeni za druge kulturne ustanove.

Ali ni krhkost, o kateri govorite, vidna tudi v primeru sosednje SNG Drame Ljubljana, ki se je za čas prenove matičnega gledališča preselila na drugi konec Ljubljane? 

Argumentu, da bi bila gostitev celotne dejavnosti ljubljanske Drame v Cankarjevem domu neizvedljiva, verjamem. Gledališča so kompleksen organizem, za katerega je bistveno, da se srečuje v živo in vse dejavnosti izvaja na eni lokaciji, to pa v Cankarjevem domu ne bi bilo mogoče brez bistvene krnitve lastnega programa. S podobnim premislekom, ali pomagati in kako, se bomo ponovno ukvarjali, ko bo šlo v prenovo Slovensko mladinsko gledališče. In verjetno spet, ko bo ustanovljen Center za sodobni ples. V obeh primerih se moramo že zdaj spustiti v dialoge, da vidimo, ali lahko najdemo kakšno skupno rešitev. Vesel bi bil tudi, če bi se želela Drama s kakšno večjo predstavo ali koprodukcijo že med prenovo vrniti v središče Ljubljane.

Že nekajkrat ste poudarili, da ima Cankarjev dom kot osrednja kulturna ustanova posebno odgovornost do vseh drugih v kulturi in do občinstva. Je pomembno, da ima tudi svoje mnenje? Da se odziva na dogajanje v družbi? 

To, da ima Cankarjev dom svoj humanistični program, je totalen privilegij. To je tako noro dobro, da me že zdaj veseli, da bom lahko sodeloval pri njegovem soustvarjanju. Nobena druga prireditvena institucija namreč ne razmišlja tako na glas. Zato lahko ima mnenje in ga celo mora imeti. Vendar mora biti to mnenje pluralno, vključevalno. Moja osebna mnenja se bodo morala umakniti v ozadje, etično in profesionalno držo pa bom seveda ohranil. V veliko čast mi bo družbeno, kulturno, politično dogajanje rezonirati skozi program Cankarjevega doma. In ja, zdi se mi prav, da institucija, kot je Cankarjev dom, deluje družbeno odgovorno, da se recimo pridruži obsodbi nasilja ali pa vključevanju ranljivih skupin, kot so priseljenci.

V viziji sem zapisal: »Cankarjev dom naj bo lice in vest slovenske kulture in družbe.« V to verjamem.

Jih boste povabili k sodelovanju?

To spada k širjenju občinstev. Povabimo jih lahko k ogledu vsebin ali pa k sooblikovanju programa. V vizijo sem vpisal tudi nekaj drugih splošnih družbenih odgovornosti, denimo to, da bi se v prihodnjih nekaj letih čim bolj približali ogljični nevtralnosti.

Cankarjev dom je v devetdesetih letih slovel tudi kot eno najdrznejših kulturnih prizorišč. Ali to spet lahko postane, morda ravno z družbenim angažmajem? 

V viziji sem zapisal: »Cankarjev dom naj bo lice in vest slovenske kulture in družbe.« V to verjamem. Najbolj navdihujoče se mi zdi, da je to hiša, ki lahko diha s polnimi pljuči. Verjetno se bo ob novem vodstvu morala nekajkrat odkašljati, preden bo znova ubrano zapela, hkrati pa vem, da ima 160 zaposlenih znanje, kompetence in zanos, da lahko suvereno izpelje najzahtevnejše, najbolj kompleksne projekte in prireditve.