Komentar / Nateg

Janko Lorenci

11. 10. 2024  |  Mladina 41  |  Kolumna

Proti koncu novembra naj bi potekal referendum o novi slovenski jedrski elektrarni. Mladina je v prejšnji številki temeljito osvetlila to problematiko, ki bo v marsičem vplivala na naš razvoj. Bistvena ugotovitev raziskave se glasi: referenduma zdaj ne bi smelo biti.

Pač zato, ker v tem času ni znana – ali pa je zavestno zamolčana – kopica podatkov, ključnih za odločanje o nuklearki. Tako predvidena vrednost jedrske elektrarne ne upošteva stroškov financiranja, zelo velike postavke končne cene. Ne ve se, kako draga bo jedrska elektrika. Ni upoštevana možnost več manjših modularnih reaktorjev namesto enega velikega. Pozablja se na realno alternativo – kombinacijo razumnega varčevanja z energijo in res intenzivnega razvoja obnovljivih virov. Odločitev za nuklearko bi močno zavrla že tako šepavo solarizacijo, uradno paradni energetski projekt vlade. Ne ve se niti, pri kom bi jedrsko elektrarno kupili, pri čemer pa so vnaprej in v našo škodo izključene kitajske nuklearke.

Pod črto: politika in jedrski lobi s prednostmi nuklearke pretiravata, o minusih molčita, na alternative pozabljata, kritične stroke ne spustita zraven, bistvenih podatkov nimata ali jih skrivata, jedrsko elektrarno pa kljub temu intenzivno propagirata. Hkrati politika zahteva odločitev ljudstva takoj, daleč prezgodaj. Zakaj?

Očitno zato, ker so doslej servirani podatki o nuklearki veliko ugodnejši, kot bi bili ali kot bodo, ko bodo na mizi vsi izračuni, vse alternative. To pomeni, da politika s projektom, pomembnim za prihodnost države, ravna skrajno neprofesionalno in nepošteno, v najboljšem primeru pa na pamet. Ljudstvo, ki naj bi stvar odobrilo ali zavrnilo, torej vleče za nos. Pri tem na podlagi anket pričakuje, da bo večina dahnila da, nakar bo – ljudstvo hoče tako! – referendum uporabila kot opravičilo, da pelje projekt naprej ne glede na to, kakšni bodo kasnejši podatki. A projekt bo takrat že tako velik, da ga ne bo mogoče več ustaviti. Tako je bilo tudi pri TEŠ.

Tak referendum je zloraba referenduma, je zavajanje in goljufija na najvišji državni ravni. Vanjo je s častno izjemo Levice vpletena vsa politika, tokrat kljub siceršnjemu srditemu medsebojnemu naskakovanju, izobčanju, demonizaciji sumljivo poenotena. Odgovorna je torej vsa, vendar ne enako.

Premier Golob je obljubil referendum zelo zgodaj. Na prvi pogled pošteno in demokratično početje, v resnici pa iz navedenih razlogov eden največjih nategov v zgodovini samostojne Slovenije. Golobova odgovornost je največja. Je predsednik vlade z napol monarhično močjo v koaliciji, osebno očitno naklonjen novi nuklearki. Če bi ji nasprotoval, ne nje ne referenduma ne bi bilo. Tako preprosto je to.

No, Golob je prišel v politiko iz GenI, nosilca projekta nove jedrske elektrarne. Če na volitvah propade, se bo vanj verjetno vrnil. Tako se samo po sebi vsiljuje vprašanje: je naš sedanji premier neodvisen politik, ki gleda na Slovenijo in njen razvoj scela in nima pred očmi le enega mandata, ali pa je, naravnost rečeno, propagandist, podaljšek, izpostava energetskega oziroma jedrskega lobija, te države v državi?

Na to vprašanje za zdaj posredno, a jasno odgovarja referendum, ki ga politika hoče v sedanji, propagandni fazi, veliko prezgodaj. Odgovor ne nakazuje politika ali celo državnika, ki gleda na naš razvoj scela, odgovorno in dolgoročno. Kakorkoli, premier je na preskusu; sume, da je izpostava energetskega lobija, zlahka ovrže tako, da se referendum odloži, dokler ne bo na voljo dovolj ključnih podatkov. Odgovoren politik je to dolžan storiti, zlasti če je referendum tako tesno povezan z njegovo predpolitično preteklostjo. Vsekakor je za vsako državo in njen razvoj nevarno, če jo vodi človek, ki je podaljšek parcialnega centra moči, a uprizarja neodvisnost in nevtralnost.

Žal se zdi odlog referenduma malo verjeten. Zato so na potezi vsi, ki mislijo, da si je treba JEK 2 ogledati z vseh zornih kotov, ne samo z interesno-propagandnega. V javnosti, za zdaj večinsko naklonjeni novi jedrski elektrarni, je še mogoče ustvariti distanco in odpor do tako na pamet in zavajajoče vsiljevanega projekta. Razumno skepso, ki bi se končala z referendumskim ne in vlado prisilila, da projekt opusti ali ga pripravi in predstavi, kot je treba, lahko ustvarijo zlasti neodvisna stroka, civilna družba, politični »disidenti« in mediji, ki si zaslužijo to ime. Tu mislimo predvsem na etablirane dnevnike, če se bodo dvignili nad parcialne interese svojih lastnikov, še bolj pa na RTV, vzdrževano in plačevano z denarjem državljanov zato, da bi jim stregla z verodostojnimi informacijami.

Glede tega je dobro prebrati, kaj v zadnji knjigi Nexus o razliki med avtokracijami in demokracijami pravi Yuval Noah Harari: avtokrati se trudijo informacije nadzorovati in omejevati, namesto da bi ugotavljali njihovo pravo vrednost, demokracije pa so transparentna informacijska omrežja, sposobna informacije ovrednotiti in po potrebi izboljšati.

Začetki jedrske kampanje osupljivo spominjajo na začetke TEŠ – najprej velike, nepreverjene in lažne obljube, nato klavrn konec. Zavoženi JEK 2 bi bil silovit udarec za naš razvoj. Zato je prav neverjetno, kako lahkotno in neodgovorno se politika loteva projekta. Očitno zato, ker zanj ne bo odgovarjala; JEK 2 bo zgrajen čez 20 let, Goloba, Janše in druščine pa ne bo takrat nikjer več.

Jedrski energiji ne nasprotujemo slepo, a argumentov proti njej je vsaj toliko kot zanjo. Absolutno pa nasprotujemo načinu, kako politika spravlja v življenje konkretno nuklearko. Golob je, kot rečeno, na odločilni preskušnji; če bo vztrajal pri sedanji referendumski farsi in karikaturi, bomo veliko bolje vedeli, kdo je, kam spada.