Norost v dvoje je kritika fenov Jokerja

Joker je bil turn on – Norost v dvoje je turn off. Joker je hotel privlačiti – Norost v dvoje hoče odbijati.

za

Finneganovo bdenje. Joker: Norost v dvoje. Joker: Folie à Deux, 2024, Todd Phillips.

Inšpektor Callahan (Clint Eastwood), alias Dirty Harry, je v Dirty Harryju (1971) neusmiljeno obračunaval s kriminalci – za njihove pravice se ni menil. Ubijal je tako brezčutno in tako nihilistično kot psihopatski »Škorpijon«, ki na slepo pobija ljudi. Kritiki so Callahana ostro napadli in ga razglasili za fašista, film pa za glorifikacijo fašistoidnega nasilja. Kmalu je prišlo nadaljevanje, Past za inšpektorja Callahana (1973), ki je delovala kot kritika Dirty Harryja: Callahan je pobil policiste, ki so vigilantsko pobijali kriminalce, do katerih zakon ne more ali pa je do njih popustljiv. Ergo: Dirty Harry pobije policiste, ki počnejo to, kar je v Dirty Harryju počel sam. Past za inšpektorja Callahana je bil perverzna, skoraj brechtovska kritika Dirty Harryja.

In to, kar je bila Past za inšpektorja Callahana za Dirty Harryja, je Joker: Norost v dvoje za Jokerja. Joker je bil zgodba o Arthurju Flecku (Joaquin Phoenix), alias Jokerju, osamljenem in grotesknem stand-up komiku, morbidnem incelu in fantazistu, uličnem klovnu, asocialnem outsiderju iz distopičnega Gothama, ki hodi na stand-upe, ker je idealna publika, idealni gledalec – vedno se zareži. Komiki se lahko zanesejo nanj. Toda njegov smeh je nekaj srhljivega, mučnega, izbruh patologije. Potem dobi svoj šov: v živo – na odprti sceni, pred televizijskimi kamerami – ustreli svojega idola, s čimer povzroči drhalske izgrede, eksplozijo jeze. Tu smo torej videli, kako je nastal Joker. Joker je bil zgodba o izvoru superantijunaškega Jokerja – in predzgodba Batmana. Toda Joker je bil orjaški globalni hit – vrgel je milijardo dolarjev, Joaquinu Phoenixu pa je prinesel oskarja. Kako je lahko tako »mejen« in tako transgresiven film, za katerega so se bali, da bi lahko navdihnil in sprožil množična streljanja, množične pokole, tako zelo navdušil takšne množice? Kako da so ljudske množice pokazale toliko ljubezni liku, ki trpi zaradi svoje anonimnosti in nevidnosti – in ki hoče na vsak način slavo, všečke, viralnost, ljubezen? Kako to, da se je toliko ljudi naslajalo ob njegovi psihopatiji, ob njegovi norosti, ob njegovem nihilizmu? Ker so Jokerja prodajali kot mass entertainment? Ker je del superjunaške franšize? Ker je pot do Batmana, ki naj bi jih čakal v nadaljevanju?

Zdaj so dobili nadaljevanje, Folie à Deux, ki pa je ravno nasprotno od tega, kar so pričakovali. Polovica filma se odvrti v gothamski ječi (Arkham Asylum), kjer ždi »umirjeni«, mentalno skrušeni Joker (okej, Arthur), ki izgleda kot svoj lastni imaginarni prijatelj, polovica pa na »sojenju stoletja«, kjer mu grozi smrtna kazen, kar seveda pomeni, da Gothama – ikone Batmanovega kinematičnega univerzuma – praktično ni na spregled, kakor tudi ni na spregled Batmana. Pomeni, da odpadejo njuni dueli, njune male psihološke, retorične vojne, njune bitke živcev. Ni drame. Ni napetosti. Joker: Norost v dvoje je Batman brez Batmana. Joker v ječi – med urami glasbene terapije – resda spozna sebi enako, svojo veliko fenico (njegov pokol jo je opolnomočil), piromansko, trumpovsko lažnivo Harleen Lee Quinzel, ki jo igra Lady Gaga, toda film ji ne da priložnosti, da bi se razživela, ampak njeno prezenco frustrira in dozira, kot da bi hotel parodirati nenadna pričakovanja publike. Publika namesto duelov dobi duete. Namesto akcije dobi glasbene točke, mjuzikl (Joker in Harleen planeta v metapesmi, v For Once in My Life ali To Love Somebody, njuno reimaginacijo »sodnega dne«), toda ne pričakujte kake silne koreografije – Norost v dvoje tudi v tej točki anarhično sabotira pričakovanja. Kdor poje, zlo ne misli? Nehajte, au contraire: kdor poje, zlo misli! Nekaj sociopatskega in disonantnega je v sladkobi, spevnosti, melodičnosti, všečnosti popevk – prav res, nič ni melodičnejšega, spevnejšega in všečnejšega od patologije. In nič ni bolj zastrašujočega od človeka, ki hoče in terja ljubezen. Kdor poje, hoče biti ljubljen. In ljubezen je tu res požig. Norost v dvoje na vse iluzije odgovarja z deziluzijami. A Norost v dvoje je natanko to: umetnost deziluzije. Ne le da publika ne vidi Batmana ali superjunaškega vesolja, ampak ne vidi niti tega, kar je videla v Jokerju. Ne, Norost v dvoje, ki sicer obljublja amplificir ano nor ost, ne pono vi amplificirane verzije največjih hitov iz Jokerja, kot to običajno počnejo holivudska nadaljevanja.

Norost v dvoje razsuje Jokerja. Ali če hočete: Norost v dvoje dekonstruira odziv na Jokerja. Ali pa: Norost v dvoje se brechtovsko distancira od Jokerja. Joker je bil film o fenu – Norost v dvoje je kritika fenov Jokerja. Joker je bil spektakel – Norost v dvoje je antispektakel. Joker je bil turn on – Norost v dvoje je turn off. Joker je hotel privlačiti – Norost v dvoje hoče odbijati. Joker je zabaval z nasiljem – Norost v dvoje hoče publiko odvrniti od uživanja v zabavi. Joker je bil dekonstrukcija zabave – Norost v dvoje je antizabava. Joker je bil prva polovica Peklenske pomaranče – Norost v dvoje je druga polovica Peklenske pomaranče, »Ludovicova tehnika«. Joker je bil film o maščevanju – Norost v dvoje je film-maščevanje. Joker je bil film o ultimativnem trolu – Norost v dvoje je ultimativni film-trol. A Joker in Harleen stalno ponavljata: »Dajmo ljudem to, kar hočejo!«

Nekako tako kot na Norost v dvoje so ljudje prišli na stand-up slovitega Andyja Kaufmana, ki pa jim je potem bral Joycovo Finneganovo bdenje. Kar je bila norost v dvoje.

EnFoW0XEhzw