Štiri hčere

za

Radikalizacija.

Včasih se mačka tako ustraši za svoje mladiče, da jih požre, pravi Olfa Hamrouni, Tunizijka, protagonistka metafilma, ki ga snemajo o njej in njenih štirih hčerah. Mlajši, Eja in Tejsir, še živita z njo, starejši, Rahma in Gofran, pa sta izginili. Požrl ju je volk, pravi Olfa. Volk je Islamska država. Ker sta »drugje«, ju igrata igralki, Nour Karoui in Ichraq Matar, Eja in Tejsir igrata sebe, tudi Olfa igra sebe, le v prizorih, ki so tako mučni, da jih ne bi mogla sama odigrati, jo igra tunizijska zvezdnica Hend Sabri, vse moške – Olfinega moža, njenega ljubimca in policista – pa igra isti igralec, Majd Mastoura, kar poudari enodimenzionalnost in monotonost patriarhata. In največja varuhinja patriarhata je prav Olfa, katere mati je bila hiperzaščitniška in hiperzatiralska – pred zunanjim svetom jo je zaščitila tako, da jo je brutalno zatrla.

Natanko to pa je potem s svojimi hčerami počela Olfa, personifikacija Shyamalanove Vasi ob gozdu. Patriarhat, teater krutosti, travm, zlorab, abuzivnosti, posilstva, bolečine, predatorstva in represije, jo je radikaliziral – tako kot je radikaliziral in fundamentaliziral njeni starejši hčeri. Štiri hčere so remiks dokudrame, re-enactmenta (v slogu Oppenheimerjevega Teatra ubijanja), metafikcije, eksperimenta, konfrontacijske terapije in samoobrambne lekcije, ki ne pušča nobenega dvoma: patriarhat je materinstvo spravil na rob živčnega zloma.