Divja robotka

za +

E. T.

Na samotni otok nasede kontejner z robotko ROZZUM 7314, alias Roz, ki je sprogramirana za služenje. Izpolni vse naloge. »Samo recite,« pozove bobre, ki jo le začudeno gledajo, a od tega začudenja do nestrpnosti in sovražnosti je le korak. Živali tega otoka – lisice, rakuni, grizliji, oposumi, gosi ipd. – v njej vidijo le tujko, parazitko, nebodijetreba. »Pošast!« Ne sprejmejo je. Razlog več, da si želi domov – kot E. T., WALL-E ali Tom Hanks v Brodolomu. Toda njena ustrežljivost, njena dobrodušnost je tako nalezljiva kot sočutnost in solidarnost živalske skupnosti – način, kako tale elegantni, vizualno briljantni, duhoviti, ghiblijevski animirani film gradi skupnost, otoško utopijo (mrak, nevarnosti, splav), pa je tako nalezljiv kot način, kako senzibilizira in opolnomočuje mašino, ki se upre programiranosti in kapitalizmu, tehnološki korporaciji, svoji »materi«, da bi sama postala mati, ki svojega »otroka« – no, posvojenca, malega gosaka – nauči tisto, kar je bistveno: kako plavati in leteti – kako migrirati.