Virginie Despentes: Vernon Subutex; druga knjiga

+ + + +

Od dna navzgor

V prvi, za mednarodno nagrado booker nominirani knjigi iz trilogije francoske pisateljice Virginie Despentes (1969) o bivšem lastniku ploščarne, Vernonu, ki ga s spletnim nabiranjem glasbe in novimi tehnologijami povozi čas in zaklošari, se je protagonist, že dodobra oropan vsakršne poštenosti in družbenih norm, s čudaško druščino obstrancev drsal proti dnu. Proti bivanju v parku oziroma opuščeni hiši z vrtom, druženju s soklateži, predvsem pa proti vse večji osvobojenosti od občutka za čas, o katerem zavest počasi izginja. Vernon le še stežka oblikuje stavke, čeprav jih še razume. Vendar ga druščina, ki ga je na poti navzdol v prvem delu zapustila, tudi zaradi njegovih slabih manir in nekoliko premaknjenega razumevanja lastnine, v nadaljevanju spet poišče. Seveda so tudi tokrat v ospredju načrti s posnetim samogovorom oziroma samointervjujem priljubljenega pevca Alexa, ki se je predoziral, še prej pa Vernonu, svojemu zadnjemu prijatelju, zapustil trakove. Ti zdaj zanimajo vse, ki se hočejo potrditi na slavnem kadavru.

Ker klateško življenje – in Vernon Subutex je nalašč različica klateškega, pikaresknega romana, kakršen je danes še mogoč – ni vedno enako zanimivo, kot je prebivanje v palačah in nobel stanovanjih, kjer elite uživajo skozi nos in v žile, kjer se nalivajo z dragimi buteljkami in imajo več težav s spreminjanjem spola kot z revščino, je začetek suhoparnejši od bolj razburljivih poglavij prve knjige. Vendar se po poslušanju Alexovih famoznih trakov s samogovorom in obtožbami za smrt porno dive situacija obrne; kar naenkrat se formira skupina maščevalk, ki potem morebitnim krivcem tetovirajo psovke na hrbet, pa tudi Vernon se počasi pobira – ali pa je to celo posledica zdravilnih in terapevtskih posnetkov, s katerimi je Alex poskušal vplivati na počutje ljudi – in ljudje začnejo prihajati v park, kjer ustvarja sproščeno družbo. Potem tudi predvaja glasbo in to so najboljši žuri v njihovem življenju.

Vendar se zadeva razvija še naprej, zbere se neformalna družba trans oseb, bivših pornozvezd, zakrknjenih desničarjev in simpatizerjev nacijev, scenaristov, medijskih preoblikovalk javnega mnenja in maščevalnih muslimank, ki opustijo običajno življenje in se pridružijo glasbenim in plesnim prireditvam, se družijo in se drsajo proti drugi puberteti. Vernonov odklop jih očitno spodbuja in ni svarilen zgled, zato se zdaj povežejo v svoji raznovrstnosti in se mladostniško predajajo glasbi. Virginie Despentes nas tako pelje tudi skozi glasbene sloge, nekatere pozabljene, druge na videz anahronistične in zaprašene, kot sta Vernon in njegova združba.

Oba dela trilogije se tako ukvarjata s stanjem stvari v Parizu, premišljata možnosti sobivanja med različnimi sloji in subkulturami, pri tem pa odkrivata marginalne subkulture in vpliv elit; ker so simpatije te pisave na strani pisane druščine, elite učinkujejo brezskrupulozne v uresničevanju svojih načrtov in maščevanje prej ali slej sledi.