Caribou: Honey

+ + +

Dan Snaith, sloviti kanadski glasbenik, ki je nekoč, pred dobrimi dvajsetimi leti, ustvarjal pod imenom Manitoba, zdaj pa že dolgo z imenom Caribou in od časa do časa tudi pod psevdonimom Daphni, streže z novo zbirko plesne muzike, ki nima prav veliko skupnega z avanturistično neopsihedelijo in folktronico, s katerima si je ustvaril ime.

Ker je prav zadnje desetletje ustvarjanja, v katerem se je iz dneva v dan bolj spogledoval s komercialnim zvokom evforične in nalezljivo spevne elektronike, obrodilo največje uspešnice njegovega opusa, denimo megahit Can’t Do Without You, se zdi po svoje smiselno, z njegove strani pa tudi nekoliko preračunljivo, da nadalje razvija in raziskuje ta zvok.

A nedavna opazka britanskega kritika Bena Beaumonta, da je Cariboujeva ustvarjalna pot podobna vzvratnemu življenju fiktivnega lika Benjamina Buttona, ki se je rodil kot miniaturen starček in se v življenju »postaral« (oziroma pomladil) v dojenčka, je precej utemeljena: Snaithovi zgodnji diskografski izdelki so veliko zrelejši, bolj prefinjeni in eklektični kot njegova poznejša, plesiščem naklonjena dela, ki so po značaju dosti bolj pocukrana in veseljaška, njihov zvok pa je precej poljudnejši.

Caribou je na prelomnem albumu Swim (2010) našel srednjo pot in združil najboljše iz obeh svetov, podobno mu je uspelo tudi na prejšnjem albumu Suddenly (2020), zdaj pa se z novo ploščo Honey vrača k skorajda stadionsko-pompoznemu zvoku plesne muzike, ki ga je dodobra osvojil že na plošči Our Love (2014), a številni feni smo takrat upali, da gre le za fazo. Resda bi bila vrnitev h koreninam veliko bolj dobrodošla kot še ena zbirka osladnih klubskih poskočnic, vendar ne smemo biti preostri, saj je Honey vrhunsko sproducirana in tehnično dovršena plošča, ki kar kipi od dobrih zamisli, čeprav te niso vedno najbolje realizirane.

Album je sicer malce anahronističen in se ne sramuje očitnega sklicevanja na prežvečene vzorce, a po svoje je v tem tudi njegov čar, še posebej pri komadih, ki iz naftalina izmotajo zvok, kakršnega so pred dvajsetimi leti izpilili producenti, kot sta James Holden in Nathan Fake, ali pa pri komadih, ki temeljijo na bas linijah v slogu starošolskih speed garage bangerjev. Bi pa od veleuma, kakršen je Snaith, pričakovali več kot le obujanje napol pozabljenih klubskih trendov, zato vsi tovrstni mežiki preteklosti pustijo rahlo grenak priokus.

Še precej bolj pa zagrenijo Snaithovi vokalni vložki, ki jih je avtor z rabo umetne inteligence preobrazil v glasove vokalistk, raperjev in veveričkov, kar je zares nenavadna ustvarjalna odločitev, ki poslušalca tudi po večkratnem poslušanju plošče vztrajno spodbuja k zmedenemu praskanju po betici. Ko proti koncu plošče prvič zaslišimo njegov dejanski glas, je ta pravi balzam za ušesa, saj so do takrat že precej utrujena od prepevanja sintetičnih glasov.