»Volivci pri nas nikoli niso bili bolj zlorabljeni, kot bodo z referendumom o JEK 2«

Gregor Golobič, bivši politik in aktivni državljan

Gregor Golobič je bivši politik, ki je kot minister v vladi Boruta Pahorja in predsednik stranke Zares najglasneje in pravočasno opozarjal na problematičnost izgradnje šestega bloka termoelektrarne Šoštanj TEŠ 6. Slednji je stal 1,4 milijarde evrov, z naslednjim letom pa bo predčasno, po manj kot desetletju delovanja in stalnega ustvarjanja visokih izgub (od leta 2016 do lani 431 milijonov evrov neto) postal občinsko komunalno podjetje za oskrbo s toploto; z nadaljevanjem poslovanja mu sicer grozi bankrot, ogrožena je matična družba HSE. Z Golobičem smo se pogovarjali o vzporednicah med TEŠ 6 in aktualnim projektom JEK 2, zlasti pa o posvetovalnem referendumu, ki je sklican za 24. november in na katerem bomo odgovarjali na vprašanje: Ali podpirate izvedbo projekta JEK 2, ki bo skupaj z nizkoogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo?

Če za začetek povlečemo vzporednico s projektom TEŠ 6: v katerem letu projekta TEŠ 6, ki je začel polno obratovati junija 2016, smo zdaj s projektom drugega bloka jedrske elektrarne JEK 2? 

To je dobro vprašanje. Zdaj se namreč izrazito poskuša ta referendum prodati kot nekaj popolnoma drugega, super demokratičnega in neprimerljivo transparentnega. Sam v nasprotju s tem spinom prepoznavam srhljive paralele – kvečjemu je zdaj še slabše. Ne le zato, ker se očitno nismo ničesar naučili, ali pa zaradi veliko večjih finančnih dimenzij – minimalno 10X. JEK 2 = TEŠ 60, bolj realno pa TEŠ 90. Ta skok je namreč nepredstavljivo ogromen. Na to je nedavno opozoril direktor Elesa Aleksander Mervar, ki se tako kot pri TEŠ 6 spet oglaša domala edini iz stroke, da ponovitev TEŠ fiaska v primeru JEK 2 vodi v bankrot države. To dobesedno pomeni, da imamo opraviti z ultimativnim tveganjem, z možnostjo, da Slovenije, kot jo poznamo in smo z njo radi nezadovoljni, ne bo več, saj ne bo zmogla servisirati socialnih, razvojnih, varnostnih potreb svojih državljanov. To je razred tveganja, o katerem bo referendum. Tveganje je seveda prisotno vselej in v vseh scenarijih – a cilj odprte družbene debate in posvetovanja je ravno v pošteni predstavitvi vseh dejstev in soočenju argumentov, kar na koncu vodi do odločitve z razumnim tveganjem. Od tega procesa pa nismo samo zelo oddaljeni, ključni namen tega praznega referenduma je, da takšen postopek v prihodnje prepreči. Direktor Gen energije Paravan, ki bi prvi moral poskrbeti za te vsebinske predpostavke, se brezsramno ukvarja s propagando in si ob tem še drzne kot kakšen gubernator izjavljati, da bi bilo »popolnoma zgrešeno, če bi dokončno odločitev« – ko bodo torej znani vsi podatki – »sprejemali državljani«!?! Kdo je tu nor? Da se ima državljane za norca, je očitno. Zato je ta lažni referendum nedopustna manipulacija z državljani in neodgovorno igranje s prihodnostjo vrste generacij.

Če se vrnem k vprašanju: izvedba tega referenduma s tem vprašanjem bo zasedala v zaporedju dogodkov natanko isto štartno mesto, kot ga je odločitev prve Janševe vlade, ko je leta 2006 uvrstila TEŠ 6 na razvpiti seznam 35 velestrateških razvojnih projektov.

Govorite o seznamu, na katerem je bil med drugim otok v obliki delfina pred Izolo? 

Tako je. Ob recimo nasutju tega umetnega otoka pred Izolo in vulkanskega megazabavišča pri Ptuju je na seznam uvrstila tudi nov 600-megavatni blok Termoelektrarne Šoštanj, ki naj bi stal 602 milijona evrov in bil zgrajen v 2011. Enako kot zdaj pri JEK 2 je šlo v tisti točki leta 2006 pri TEŠ 6 za nekaj meglenega in poljubnega, šaleška in širša interesna skupina pa je s to uvrstitvijo na prestižni vladni seznam dobila legitimnost in mandat, da – »izvede projekt«! Brezkompromisno in neoziraje se na stroške, ekonomiko in drugo je rinila naprej, vkrcavala nove in nove podpornike, nasitila nova in nova lačna lobistična, politična in medijska usta ter v nadaljevanju uspela, da je bila javnost postavljena tako rekoč pred izvršeno dejstvo. Posledica? TEŠ 6 je do danes stal skoraj 1,4 milijarde evrov ter začel delati leta 2016. Delati kot, grdo rečeno, sežigalnica evrov, saj lignita ni bilo dovolj in je bil predrag, zato je bila proizvedena elektrika praktično ves čas bistveno dražja od tržne in bi bila višja tudi v primeru, če emisijskih kuponov sploh ne bi bilo! Ne preseneča toliko, da se je nedavno o tem fiasku izrekel donedavni direktor NEK Rožman in ga pohvalil, da »je objektivno izpolnil svoje pozitivno poslanstvo …, zagotovil elektriko po sprejemljivih cenah … in ga je potopila zgolj ekstremna cena od Evrope vsiljenih emisijskih kuponov«. Poanta ni v ignoranci, ampak je ključno razkritje naravnanosti jedrskega lobija, ki si vprašanja ekonomike, v primeru JEK 2 celo nacionalnogospodarske vzdržnosti, sploh ne zastavlja v kontekstu eksistenčnega vprašanja prihodnjih generacij in nacije kot take, ampak da ga razume kot poljuben kalkulativno-PR-ovski element. Govorjenje o absurdno nizkih cenah 40–50 EUR/kWh je trikrat manj od realnega izračuna in – zanimivo – tudi promotorji projekta TEŠ 6 so enako zavajali s trikrat nižjo ceno lignita, kot se je na koncu izkazala: 6,5 EUR/GJ namesto obljubljenih 2,25 EUR/GJ. Zato nas je upravičeno lahko strah, da je pri prazni promociji JEK 2 na delu podoben scenarij. Če leta 2006 ni bilo referenduma, to pomeni zgolj, da nam je bila vsaj ta perverzna neposredna zloraba državljanov prihranjena.

Poanta ni v ignoranci, ampak je ključno razkritje naravnanosti jedrskega lobija, ki si vprašanja ekonomike, v primeru JEK 2 celo nacionalnogospodarske vzdržnosti, sploh ne zastavlja v kontekstu eksistenčnega vprašanja prihodnjih generacij in nacije kot take.

Kje je zdaj ta zloraba? 

Gre za več izjemno pomembnih dejavnikov, simptomov, ki morajo prižgati alarme. Prvi je, da je sedanja vladna koalicija v koalicijski pogodbi eksplicitno obljubila »odgovorno odločitev o gradnji nove jedrske elektrarne« in »informirano odločanje na referendumu«. Še več, eksplicitno celo piše, da bo »vlada specificirala dokumentacijo, ki jo je potrebno pripraviti za informirano odločanje na referendumu«. Vsakomur je jasno, da niso izpolnjene niti osnovne predpostavke za kakršnokoli kvalificirano odločanje in zato ta referendum ni in ne more biti tisti relevanten referendum, ki je zapisan v koalicijski pogodbi. Denimo strošek izgradnje JEK 2, ki so ga plasirali v javnosti, je zaradi popolne odprtosti, ali bo blok 1000 ali 1600 MW, v razponu kar šest milijard evrov ali skoraj štirih TEŠ 6, pri čemer še sploh niso upoštevani dejansko ključni vidiki, med drugim strošek financiranja. Znotraj iste obljube o »odgovornem pristopu k razvoju dolgoročnega jedrskega programa države« so zapisali tudi, da bodo »analizirali možnost vpeljave novih jedrskih tehnologij, izrecno majhnih modularnih reaktorjev ali SMR-jev«, a v zvezi s tem se nič ne dogaja. Promotorji JEK 2 mimo teh jasnih političnih zavez enosmerno rinejo v projekt gigantskega drugega bloka iz depozita stare jedrske tehnologije. Češki ČEZ, njihov HSE, je na primer ta mesec podpisal pogodbo o postavitvi SMR z britansko družbo Rolls-Royce SMR. Drugi simptom je referendumsko vprašanje. Zame osebno je bila točka preloma in svojevrsten moreč déjà vu, ko so vsi politični akterji z izjemo Levice brez razprave in brez argumentov potrdili sedanjo sporno dikcijo. Enotnost politike v brezglavem vztrajanju pri slabi rešitvi – v zlovešči tišini, kot je nekdo komentiral v državnem zboru – je zame v načelu visoko kategoriziran simptom ugrabitve države.

V referendumskem vprašanju torej ni sporna zgolj dikcija, da bo JEK 2 zagotovil »stabilno oskrbo« z elektriko? Da gre za interpretacijo, ki ne sodi v referendumsko vprašanje, je že aprila opozorila služba državnega zbora za zakonodajo, a so jo ignorirali. 

Zagotovo je poudarek »stabilna« sugestibilen, ampak prav zato je bil tudi podtaknjen. Na eni strani želijo z dolgim vprašanjem, polnim blagozvenečih puhlic, zamotiti volivce, da ne bi opazili očitne praznine izraza »projekt JEK 2«. Po drugi strani pa seveda sugerirajo samoumevnost pritrditve: kdo neki pa ni za »stabilno oskrbo« s čimerkoli, kar je tako bistveno, kot je elektrika?! Pretežni del celotne kampanje v podporo JEK 2, ki jo vodijo Gen energija in njihovi številni lobistični podaljški – mimogrede, več kot hvalevredna in utemeljena je tožba Pravno-informacijskega centra proti nezakonitemu financiranju te kampanje –, je poleg povsem nekritičnega navijaštva še bolj divje usmerjen v sistematično diskreditacijo obnovljivih virov. Kot ne-stabilnih seveda. Kako daleč gre ta primitivna parodija, je te dni na tviterju s podporo svojega vodje prostodušno ilustriral kar eden važnih jedrskih ekspertov z IJS, dr. Leon Cizelj, ko se je ob novici o v viharju uničeni največji plavajoči sončni elektrarni v Indiji privoščljivo pridušal, da »jedrske elektrarne močan veter ne more odpihniti«. Žal nam ni postregel s podatkom, koliko bekerelov sevanja se je sprostilo v Indiji, je pa očitno, da kakšne divje naravne sile niso imele nič pri katastrofi v Fukushimi … In tudi TEŠ 6 je najbrž padel zaradi snežnih zametov, ne zaradi neekonomičnosti.

Drug, še večji problem je jedro referendumskega vprašanja, ki se glasi, ali podpirate »izvedbo projekta JEK 2«. Tega projekta namreč ni! Kaj pa imamo danes o njem razen imena in smešnih maket? Na spletni strani Gen energije o projektu ne izveš praktično nič konkretnega, razen da nima alternative, da ga nujno rabimo in da bo pomenil stabilno oskrbo. To je, mimogrede, spet povsem identično promoviranju TEŠ 6. Enako kot drug jedrski fizik dr. Luka Snoj, ki žaluje za rudnikom urana Žirovski vrh in pravi, da dvomilijonska Slovenija potrebuje vsaj tri jedrske elektrarne, sicer bomo ostali v temi, in nam povsem enako kot Rotnik svojčas opisuje alternative kot vračanje v temo srednjeveške civilizacije brez elektrike. Res je nemogoče spregledati strašljive paralele s TEŠ 6.

Enotnost politike v brezglavem vztrajanju pri slabi rešitvi – v zlovešči tišini, kot je nekdo komentiral v državnem zboru – je zame v načelu visoko kategoriziran simptom ugrabitve države.

V referendumskem vprašanju je zavajanje že sama uporaba izraza projekt, saj ne gre za pesniško prispodobo, ampak za tehnični termin, ki je v projektantskem in inženirskem svetu, od koder izhaja, nekaj zelo jasnega, resnega in eksaktnega – ne neka nebuloza, namenjena ustvarjanju lažnega vtisa. Da je nekaj »projekt«, mora imeti najmanj oprijemljivo časovnico, natančno opredeljeno vsebino in izvedbene korake ter seveda jasno finančno konstrukcijo. Nič od tega trenutno ni na razpolago, volivci pa naj bi kar kupili ta nič in vnaprej podelili mandat za »izvedbo projekta« JEK 2, ki je samo obris v megli! Še makete so tri različne

… Volivci bomo torej zlorabljeni. 

Mislim, da pri nas nikoli bolj. Sploh v kontekstu tako velikega tveganja. Morda ga lahko primerjamo z britansko katastrofo, ki sliši na ime referendum o brexitu. Do volivcev in prihodnjih generacij pošteno vprašanje je v tem trenutku mogoče formulirati samo na dva načina: bodisi »Ali ste za pripravo projekta JEK 2?« bodisi »Ali ste za izvedbo meglene ideje JEK 2?« Zato mi je tukaj zasvetila izredno močna rdeča luč, saj kljub svarilom v državnem zboru niso hoteli spremeniti evidentno sporne dikcije. Kdo je njen avtor, ni mogoče izvedeti, je pa več kot očitno nekomu izjemno pomembna.

Zdaj bomo porabili pet milijonov evrov za zavajajoč referendum z zavajajočim vprašanjem, s katerim želi ekipa JEK 2 volivce pretentati in od njih že danes izsiliti mandat za »izvedbo« projekta JEK 2 ter s tem nanje prenesti odgovornost za projekt, ki utegne biti precej zastarel že čez dobrih dvajset let, ko bi najprej bil lahko zgrajen, leta 2085, ko naj bi bil sredi pričakovane obratovalne dobe, bo pa zrel za tehnični muzej v Bistri, vsekakor pa nikoli za muzej bistrosti ali transparentnosti.

Edina stvar, ki je trenutno v zvezi z JEK 2 sorazmerno eksaktna in na svoji ravni »projektno« premišljena – objektivno pa za jedrsko opcijo izrazito kontraproduktivna, saj gre za navijanje brez vsebine –, je piar. Profesionalno se namreč ukvarjajo le s tem, kako prinesti ljudi okoli, kako jim prodati »reaktor v žaklju«. Kritike se relativizirajo in diskreditirajo, potencialni kritiki kupujejo, investira se primarno v to, kar Američani imenujejo »smokes and mirrors«, ne pa v objektivne študije in neodvisne analize.

V tej luči ni naključje, da je Gen energija za vodjo »sektorja komuniciranja in trajnostnega razvoja«, ki vodi ta piarovski projekt, izbrala Gorazda Slaka, človeka, ki je kot dolgoletni programski direktor na komercialnih televizijah v Slovenijo z velikim bumom vpeljal reality showe z Big Brotherjem na prvem mestu. Nedvomno uspešen mož, a še večji genij je tisti, ki si je domislil, da so njegove izkušnje in znanja prava referenca za pripravo na vseljudsko odločanje o veleinvesticiji, ki v skrajni konsekvenci lahko pokoplje državo. A kaj bi to, najbolj važno je, da bomo ječali od obešenjaškega humorja v resničnostnem šovu JEK 2, crossover miksa kmetije, bara, obogatenega urana in – pravega velikega brata …

Kako neodgovorno amatersko je vse skupaj, morda najlepše ilustrira detajl, skoraj edina stvar, ki je konkretno izpisana v zvezi z JEK 2. Na spletni strani GEN energije lahko tako beremo, da je JEK 2 umeščen v prostor ob obstoječem NEK-u in bodo zato lahko uporabljeni ne le obstoječi daljnovodi, ampak tudi veliko stikališče ob delujoči nuklearki. Hvalevredno in razumno – morda jim pa delamo krivico … Žal ne. Nov objekt JEK 2 so dejansko umestili natanko na lokacijo obstoječega stikališča, preko njega, kar pomeni, da ga bo treba podreti. Še huje je: podreti ga bo mogoče šele, ko bo novo stikališče umeščeno v prostor na novo lokacijo, ko bo fizično zgrajeno in bo obstoječa nuklearka preko prestavljenih daljnovodov priključena nanj. Opisana operacija prestavitve stikališča in prestavitve obstoječih daljnovodov bo po ocenah poznavalcev terjala minimalno pet do sedem let in stala nekaj sto milijonov evrov. Morda bo prav zato porabljen ves napovedan vložek razvpitih SBC promotorjev in tudi prihranki »starih mam«, k čemur neverjetno neodgovorno spodbuja Jure Knez, ampak to v tem jedrskem svetu ni omembe vreden denar, saj je nekje zadaj za decimalno vejico. Toda obstaja nedenarni svet, kjer veljajo drugi zakoni, veliko bolj fizikalni: časa ni mogoče ne kupiti ne podkupiti. Evidentno je, da ta zamik zaradi prestavljanja stikališča ni upoštevan pri referendumsko promovirani časovnici, zato nas toliko bolj lahko skrbi kredibilnost tudi vsega drugega, sploh ob zavedanju, da so se tovrstni projekti v resnih državah, ki imajo nesporno več inženirskega znanja in izkušenj, v UK ali Finski na primer, podvojili tako v finančnem kot časovnem smislu.

Tu zaenkrat puščam ob strani hudo resno vprašanje, ali je ta šlamastika z novim stikališčem res posledica tega, da so prvotno načrtovali umestitev JEK 2 nižje ob obstoječi NEK, pa so potem zaradi geološko-seizmičnih ugotovitev francoskih ekspertov, ki so jih na koncu kar odslovili, spremenili lokacijo in povozili obstoječi objekt stikališča.

Ena od trenutnih neznank je že ključna točka energetskega objekta, to je moč reaktorja. Janševa vlada je JEK 2 izdala energetsko soglasje za 1100-megavatni reaktor plus minus 10 odstotkov, Golobova pa zdaj govori o 1000- do celo 1600-megavatnem reaktorju. 

Zagotovo gre pri nekaterih akterjih JEK 2 ob vseh standardnih lobistično-poslovnih interesih tudi za specifično psihološko megalomanijo, kot je šlo tudi pri TEŠ 6. Blok 1600 MW je bil seveda primarno izbran zaradi zmanjšanja konkurence. Na preiskovalni komisiji DZ sem povedal, kako se je Rotnik že postavljal, da bo najmočnejši človek v energetiki – dobesedno, saj bo prvi v Sloveniji komandiral pogon, ki presega 1000 MW. To tudi pojasnjuje dolgo in bizarno vztrajanje, da bodo v nekem obdobju v Šoštanju sočasno delovali kar trije bloki: 4, 5 in 6, kar je bila seveda norost, upoštevajoč realne, radikalno prenizke zaloge lignita. Meja tisoč megavatov je očitno neka »falična

fiksacija« teh junakov investicij državne energetike, ki radi delajo s tujim denarjem in pod državno garancijo ter si zamišljajo zelo drage in zelo velike igrače oz. statusne simbole. Prepričan sem, da je to tudi eden od razlogov, zakaj jih nova generacija manjših modularnih jedrskih reaktorjev, SMR-jev, katerih moč se bo vrtela okoli »bednih« 200 MW ali manj, ne zanima in se v zvezi z njimi ne dogaja nič.

Ključni problem je jedro referendumskega vprašanja, ki se glasi, ali podpirate »izvedbo projekta JEK 2«. Tega projekta namreč ni! Kaj pa imamo danes o njem razen imena in smešnih maket?

Ampak mi imamo neko novo stanje že čez dva meseca, ko bo zaradi grožnje bankrota ustavljena proizvodnja elektrike v TEŠ 6. Kljub temu je pozornost usmerjena le na novi gigantski energetski projekt, ki bo, če bo, zgrajen čez 16 ali več let. O morebitni novi, hitrejši ali drugi prioriteti ne slišimo ničesar. 

Od lani, odkar je v igri ta referendum, so se zgodile vsaj štiri nove okoliščine, o katerih bi morala teči razprava in bi jih morali upoštevati, pa jih seveda ne. Ena je prav zgoraj omenjena, da se izvedba projekta podaljšuje zaradi zapleta s stikališčem. Po drugi strani se je zaradi velikega zmanjšanja proizvodnje v TEŠ 6 že prihodnje leto in ne šele 2033 pomembno podaljšal čas, ko bo Slovenija energetsko bolj odvisna – govorimo torej o obdobju dobrih dvajsetih let, preden bi situacijo začel reševati nov jedrski blok. Ali naša država res ima na razpolago dovolj resursov, da bo lahko v tem času zadovoljivo reševala ta problem in istočasno z naskokom financirala največjo investicijo v zgodovini? Tretja novost je tudi potrjeno dejstvo, da je mogoče obratovanje nukleark tipa NE Krško podaljšati na 80 let, dodatno torej še za dvajset let, do 2063. Te imenitne novice seveda ne obešajo na veliki zvon, prej nasprotno, ker s tem izgubljajo še en tipično rotnikovski spin, da je JEK 2 nadomestni blok za NEK. Četrta nova relevantna okoliščina je gotovo tudi preboj, ki se dogaja na področju SMR-jev: število projektov se povečuje, zapovrh je Kitajski nedavno uspelo rešiti tehnološki problem od Nemcev prevzetega koncepta SMR in ima zdaj normalno delujoč pogon. Le redki dvomijo, da temu ne bo v naslednjih letih sledila serija odločilnih premikov na tem področju. Jedrska renesansa bo slejkoprej na tem področju, ali pa je ne bo. In nas spet ni zraven. Prav tako je jasno, da bo v tem času nič manj kot v zadnjih dvajsetih letih prišlo do pomembnih prebojev tudi na področju obnovljivih virov, shranjevanja energije in vodika.

To je pravzaprav jedro našega problema, na kakšen način in s čim se kot država ukvarjamo. In ne nazadnje, kakšne kapacitete za to imamo. Dušan Plut je junija v Sobotni prilogi zelo pregledno opisal, kako se je Švica, tako rekoč večna slo-referenčna država, odločila o svoji energetski prihodnosti. Izjemno poučen članek, ki je med vrsticami seveda meril na to, kako neprimerno se odločamo mi. Oni so za pripravo energetske strategije angažirali svojo najboljšo univerzo ETH iz Züricha, ki je redno uvrščena med 10 najboljših na svetu. Švica je jedrska država, ima eno zaprto in še delujoče jedrske elektrarne, ampak ETH je poleg vrste ukrepov predlagal tudi moratorij na izgradnjo novih. Na referendumu 2017 so Švicarji podprli predlagano energetsko strategijo 2050. Poučno je tudi nedavno nadaljevanje, ko je zvezna vlada pred dobrim mesecem napovedala, da bo prihodnje leto odprla debato o odpravi tega moratorija. Po eni strani zaradi postukrajinskega energetskega pretresa, po drugi pa zaradi preboja na področju novih jedrskih tehnologij, predvsem SMR-jev. Nič ne delajo brezglavo, ničesar se ne oklepajo kot nedotakljive doktrine, o kateri ni mogoča razprava, ampak na podlagi novih okoliščin in dognanj uravnavajo svojo strateško usmeritev.

Švica si očitno za razliko od Slovenije klasične jedrske opcije, ki je zaznamovala drugo polovico prejšnjega stoletja, ne more privoščiti. Predvsem pa se v tej primerjavi kaže več alarmantnih dejstev. Prvič to, da so se volivci tam odločali o celoviti, argumentirani in jasno državni strategiji, ki je temeljila na študiji najuglednejše strokovne institucije. O čem se bomo mi odločali 24. novembra?

Ključni operativec za JEK 2 je Golobov neposredni izbranec Danijel Levičar, ki ga je premier lani z vodilnega mesta v Gen energiji v Krškem pripeljal v svoj kabinet in mu zaupal projekt JEK 2. Zakaj ima ta projekt svojega državnega sekretarja v premierjevem kabinetu, ni jasno – obnovljivi viri ga nimajo. Levičar recimo do danes preprečuje vzpostavitev civilnega nadzora, kar je ob vseh floskulah o transparentnosti postopkov o JEK 2 bizarno. 

Slednje predvsem kaže, da bo civilni nadzor toliko civilen in toliko nadzor, kot je resničen resničnostni šov. Izbrali si jih bodo povečini à la carte – že zdaj je na primer mogoče kuvertirati, kateri ekonomist se bo pojavil iz nekajmesečnega zatišja …

Jedrske elektrarne sicer že po svoji logiki kot z varnostjo prepojene centralizirane in zaprte ustanove niso najbolj kompatibilne z odprto in demokratično družbo. Ni naključje, da je bil že v startu hrvaški član uprave NEK ekspozitura njihove SDV in da je bil Silvo Gorenc kot njegov slovenski pandan ključen kadrovik našega dela vodstva v NEK. Enako ni naključje, da je daleč največja in popolnoma brezrezervna podpornica tega projekta pri nas stranka, ki jo demokracija zmeraj znova ovira, kadar se povzpne na oblast. Prav tako ne bo nihče presenečen, če se bo izkazalo, da je nepogrešljiv nacionalno-varnostni kader zadnjih liberalnih vlad, v nekaj skokih iz ministrstva za obrambo pristal kje v vrhu izvedbene ekipe JEK 2.

Skozi ta referendum se bo še veliko bolj kot pri TEŠ 6 zastavilo naivno in na videz odvečno vprašanje, kdo dejansko vodi igro. Še leto dni nazaj je imel Golob precej zdravo skepso do ne-umnih izjav JEK-ovcev, da »ni alternative«, da je »najdražji reaktor nezgrajen reaktor« ipd. V resnici je ta referendum priložnost, da predsednik vlade spet prevzame vajeti v svoje roke. To je konec koncev njegov teren, zato bo dan po 24. 11. ta neugodna jedrska sredica v njegovem naročju vsem na očeh. Od daleč se zdi, da so ga skozi operacijo pobude SDS za posvetovalni referendum uspeli zvabiti v neko vprašljivo politično taktizersko igro, kjer naj bi ne šlo toliko za stvar samo, ampak bolj za neko demonstracijo zmožnosti poenotenja vseh strank in strani, kot da gre za nekakšno reprizo osamosvojitve – Rožman to celo eksplicitno tako definira. Mimogrede, v tem smislu so spregledali priložnost, da bi ta referendum izvedli samo mesec dni kasneje kar v luči vsakoletnega obhajanja plebiscitne enotnosti in samostojnosti. Sprevržena paralela z osamosvojitvijo mi je celo všeč, le da se s takšnim nelegitimnim »fake« referendumom dejansko v temelju ogroža, kar je bilo legitimno utemeljeno konec decembra pred 34 leti.

Omenimo še dve vzporednici JEK 2 s TEŠ 6; javno JEK 2 močno podpirajo gospodarska interesna združenja, hkrati pa je močno poudarjeno domače jedrsko znanje. 

Izkušnje govorijo, da je strastna podpora vodstva GZS nekemu energetskemu projektu močan razlog za dodatno zaskrbljenost. Bili so strumni vojaki Rotnikove četice pred petnajstimi leti in so tudi hrupno protestirali, da se TEŠ 6 zdaj počasi ustavi. Niso pa seveda bili pripravljeni kupovati njihove elektrike po stroškovni ceni in še vedno si ne dajo dopovedati, da lignita preprosto ni več dovolj. Tudi pri JEK 2 so zdaj spet veliki navijači. Ponovno jih prav nič ne skrbi, ali bo cena elektrike vzdržna ali ne. Na besedo verjamejo smešno podcenjenim številkam investitorja (brez denarja) in raznih lobističnih konzultantov zvenečih imen. Eden od problemov te države je vsekakor tudi strahovita kratkovidnost in intelektualna podhranjenost teh združenj od GZS do SBC.

Teza o neslutenem domačem jedrskem znanju predstavlja zanimivo in zaskrbljujočo temo. Že pri TEŠ 6 je EBRD naročil ekspertno študijo, ki je med drugim dobesedno kot velik problem navedla tudi »šibko inženirsko kapaciteto« investitorja, ki ne zadošča niti za pariranje dobavitelju niti za suvereno izvedbo projekta. Upam si trditi, da je ta nezadostnost na področju jedrske inženirske kohorte kvečjemu večja. Pri nas in tudi v velikem delu sveta. Černobil pač ni ostal brez posledic. Morda najbolj neposreden dokaz tega, kar pravim, je unikatna poklicna usoda g. Rožmana, ki je bil primoran vztrajati na mestu direktorja NEK skoraj do 75. leta starosti, ker očitno v okviru NEK in Slovenije ni bilo dovolj kompetentnega človeka, ki bi ga lahko nadomestil. To je realnost našega jedrskega kadrovskega bazena. Obstoječa nuklearka je nastala v kontekstu globalne jedrske konjunkture, a ni padla z neba, ampak je bila posledica resne dolgoročne strategije, ki je zajemala vrhunski kader, pa tudi rudnik urana Žirovski vrh. Namesto forsiranja nedomišljenega praprojekta bi investitor GEN energija v 18 letih, odkar za desetine milijonov pripravlja projekt novega bloka, že davno moral vzpostaviti ustrezno štipendijsko shemo za izobraževanje potrebnega inženirskega kadra na najboljših univerzah po svetu. Novomeška Krka je imela v nekem trenutku svojega razvoja več štipendistov kot zaposlenih.

Vsakomur je jasno, da niso izpolnjene niti osnovne predpostavke za kakršnokoli kvalificirano odločanje in zato ta referendum ni in ne more biti tisti relevanten referendum, ki je zapisan v koalicijski pogodbi.

Pri projektu JEK 2 se izrisuje še en pomemben problem, recimo da je nemogoče dobiti že neodvisno mnenje profesorja ljubljanske Pravne fakultete, kaj šele kakšne tehnične fakultete; plačilna lista Gen energije je dolga. 

To je eno od prekletstev majhne države, saj Gauss ne dela razlik, zato je pri nas pod črto na desni strani krivulje v absolutni številki tako malo ljudi. Če na to neizprosno dejstvo apliciramo slogan, ki ga je svoj čas imel BTC – »malo mesto velikih nakupov«, ki sem ga v kontekstu TEŠ 6 nekoč že parafraziral, pridemo do žalostne slike: Slovenija je mala država številnih majhnih nakupov. Gen energija je »v shoppingu« že mesece, Univerza je pa žal brez obrambnih mehanizmov in jih v resnici ni niti zainteresirana niti sposobna razviti. A to je posebna tema.

Je pa v tej zadevi precej deplasirano, da zdaj JEK 2 v javnosti promovirajo teoretski jedrski fiziki z Instituta Jožef Stefan. Relevantna debata leta 2024 pač ni za ali proti jedrski energiji kar tako. Ta premestitev je eden od trikov, s katerim poskušajo siceršnjo prevladujočo naklonjenost do jedrske energije pretopiti v avtomatično podporo konkretnemu objektu. Osrednja točka tovrstnega razmisleka danes je narodno-gospodarska odločitev za racionalno, dolgoročno vzdržno, smiselno energetsko prihodnost Slovenije, v kateri, oprostite, nimajo jedrski fiziki prav nobene prednostne kvalifikacije. Pri tako daljnosežnih odločitvah, ki bistveno presegajo kontekst nekega objekta, kot je JEK 2, ima popolnoma enako pravico in kvalifikacijo sodelovati vsak državljan, nek IT podjetnik iz Zasavja ali Ivančne Gorice nič bolj kot frizer iz Ljubljane, učiteljica telesne vzgoje s Krasa itn. Švicarji to razumejo, zato referendumi tam niso farsa.

Volivci so zdaj postavljeni pred dejstvo. Je bojkot referenduma smiseln? 

Najpomembnejše je govoriti v času kampanje in preprečevati sramotni molk, ki se je zgodil v parlamentu. Udeležba bo nizka. Tudi zato bo šla zgodba naprej ne glede na izid: če bi bila večina proti, bi rekli, da je zanemarljiv, brez legitimnosti ter sploh zgolj posvetovalen in nezavezujoč. V nasprotnem primeru pa bo šlo za najčistejši izliv pristne ljudske volje, ki brezkompromisno nalaga, da se »izvede Projekt« in izloči sovražnike ljudstva. Ta referendum je bil zamišljen kot »win-win« za njegove skrite predlagatelje. Res pa je manipulacija vsak dan bolj vidna in referendumska kampanja jo lahko dodatno razgali. Trenutno smo vsi skupaj na zelo spolzkem terenu in na tem, da bomo dokazali, da nismo osli in bomo šli še drugič na led. Le da se nam tokrat ne bo vdrlo v Velenjskem jezeru, ampak sredi globin Bohinjskega jezera, blizu izvira Savice.