Komentar / Maska

Janko Lorenci

18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Kolumna

Logar je naposled izstopil iz SDS in napovedal lastno stranko. Odmikanje od Janše je napredovalo s hitrostjo nekoliko utrujenega polža. Na svoje hoče ne zaradi nezadovoljstva z matično stranko, ampak iz osebnih ambicij. Ko je na predsedniških volitvah zbral 400 tisoč glasov, si je očitno rekel: zakaj pa ne bi bil prvi na svojem dvorišču. Da bi nasledil Janšo, bi moral čakati dolgo, predolgo, morda zaman. In je napovedal »nekaj velikega«.

Kaj je to veliko danes, dve leti pozneje? O Logarju nekaj vemo, še več pa ne. Vemo, da sta se z Janšo poslovila nenavadno vljudno in da mu propagandni stroj SDS kljub odhodu čudno prizanaša. Vemo, da je njegova ključna beseda sodelovanje in povezovanje čez ločnico levo-desno. Ne vemo pa, na primer, ali je v resnici bolj demokratičen od Janše, čeprav nima njegove škorpijonske strupenosti, ki lastnika rada pripravi do tega, da nekoga piči, čeprav ve, da bo to zdelalo tudi njega. Enako kot Logar ne vemo, kako se bo nova stranka odrezala na volitvah in iz katerega bazena bo črpala volivce. Seveda ne vemo niti, kaj misli o zdravstvu, šolstvu, novi nuklearki itd. itd. Pred nami je človek brez stališč in brez programa, ki pa rad pokaže, da zna igrati na čelo.

Vemo tudi tisto, na kar se praviloma pozablja, a je pomembno: Logar je trd neoliberalec. Neoliberalci so ljudje, ki jih navadni človek baš briga. Da je tak, dokazuje več stvari; njegovih 25 let v SDS, podpora delodajalskih združenj, vedno v solzah zaradi visokih davkov, pa tudi sestava Platforme, kjer za ekonomijo skrbi I. Masten, prosluli mladoekonomist. Če bo Logarjeva stranka del katerekoli oblasti – leve ali desne ali mešane – bo to slabo za javno zdravstvo, šolstvo, dostopnost stanovanj, RTV …

Še nekaj je pri Logarju jasno kot beli dan. Sodelovanje in povezovanje obeh političnih polov sta zanj alfa in omega, poslanstvo, svetinja. Povezovanja z Janšo torej preprosto ne more odkloniti. Tudi če se trenutno po malem postrani gledata, sta iz istega gnezda, enake miselnosti, istih skupnih skrivnosti. Logar SDS še zdaj ceni in v stranki ni vse do »nekaj velikega« nikoli pokazal najmanjšega nezadovoljstva ali se čemu uprl. Se je torej, če je res drugačen, celih 25 let pretvarjal, da je tak kot Grims, Hojs, Mahnič …? Najbrž ne, prej se pretvarja zdaj. Skratka, če se bo prebil v parlament, bo vedno pripravljen Janši omogočiti vrnitev na oblast.

Logarjeva anketna priljubljenost se počasi zmanjšuje in zdaj jo skuša obuditi. Kako močna bo njegova stranka, bodo pokazale volitve. Sam za zdaj počne vse, da volivci ne bi vedeli, koga imajo pred seboj. V Sloveniji še ni bilo politika, ki bi toliko govoril in tako malo povedal. Nastopati zna, gleda pošteno in iskreno, a kako težko mu je verjeti! Mediji ga bodo, kakor kateri, skušali zbezati na plano, a naš metuljček se bo še naprej izmikal in pretvarjal. Pač zato, ker bo vse do volitev lovil tegobno ravnotežje. Če si hoče pridobiti nekaj sredinskih in nihajočih volivcev (to si želi skupaj z Janšo), se mora od svojega dolgoletnega šefa in guruja distancirati, če hoče, da ga bodo podprli tudi manj gorečni privrženci SDS, jih mora nagovarjati vsaj malo janševsko. (Ne)uspešnost tega vrvohodstva bo – poleg (ne)uspešnosti Golobove koalicije – odločilno vplivala na volilni izid, gotovo bolj kot program, ki ga še nima, a je v naši personalizirani politiki tako in tako drugotnega pomena; pomembno je, kdo in kakšen je vodja.

Tako bodo vse do volitev na preskušnji tudi volivci, njihovo dojemanje velike Logarjeve predstave, dolge cela tri leta. Logar jim bo govoril o lepotah povezovanja in sodelovanja čez ločnico levo-desno. »Stopiti skupaj« je njegova magična formula za pridobivanje volivcev in ti to frazo v glavnem radi slišijo. Konstruktivno sodelovanje političnih polov je načeloma zaželeno in dobro bi bilo tudi za Slovenijo. Na to všečno karto je igral Pahor, Logar ga posnema.

Toda pozitiven in koristen nikakor ni vsak »stopiti skupaj«. Vrhunec take poenotenosti, velika koalicija (povolilno zavezništvo med SDS in najmočnejšo stranko leve sredine), je absolutno nezaželen, saj bi ustoličil in legitimiral janšizem, se pravi skrajno desnico. Leva sredina politično kolaboracijo s SDS zavrača in to mora ostati tabu. Velika koalicija bi prinesla razdelitev fevdov med dve močni stranki, ki bi druga drugo prej poslabšali kot izboljšali. Demokracija bi bila še bolj načeta, javne službe še bolj razkrojene, zeleni prehod še počasnejši. Tak »stopiti skupaj« bi večini poslabšal življenje. Na srečo je koalicijsko povezovanje z Janšo za večino volivcev še vedno enako izdaji. Za Anžeta Logarja, ta najnovejši staro-novi obraz, pa je tako sodelovanje skriti cilj, saj pod geslom povezovanja med desnico in levo sredino dela za »malo koalicijo« – za Janšo in sebe na oblasti.

Na tem obrazu je maska, bog ve, kaj vse se skriva pod njo. Samo skrajno predrzen in za take izjave dobro šolan tip lahko druge razglasi za skrajne (tako je Logar takoj po izstopu iz SDS v Odmevih označil Levico), čeprav sam pol življenja živi in uspeva v dokazano skrajni in, sodeč po voditelju, polkriminalni stranki. Samorazglašeni voditelj »tretjega političnega stebra« je glumač, ki nam razkazuje samo svojo novo lepo plat, glede stare pa računa na slab kolektivni spomin. Levica je zanj skrajna zato, ker včasih omeni demokratični socializem, predvsem pa zato, ker je uveljavila minimalno plačo, ker nasprotuje vsesplošni privatizaciji, ker bi bolj obdavčila bogate. Ob taki logarsko-trumpovski izjavi ne veš, ali bi se krohotal ali jokal. Take robe ne voliš.

Za normalizacijo naše politične scene bi Logar nekaj napravil le, če bi pobral Janši veliko glasov, potem pa koalicijo z njim zavrnil. A to je snov za pravljice. Če bi to le napravil, pa klobuk dol.