Boj za Emily

Zdi se, da si je seriji Emily in Paris (Emily v Parizu), eni najbolj gledanih Netflixovih televizijskih produkcij, ki jo je zakrivil Darren Star, pred tem avtor uspešnic Beverly Hills 90210 in Seks v mestu, s četrto sezono vendarle uspelo izboriti vidnost, kakršna bi ji nekoč z lahkoto pripadla že na samem začetku. A standardi so danes drugačni, gledalci in recenzenti smo zahtevnejši, od serij pričakujemo, da nas bodo najmanj izobrazile ali angažirale, Emily in Paris pa se temu namerno izogiba, želi le, da se ob njej zabavamo. Vlaga sicer v spodbujanje enakopravnosti med spoli in obsoja spolno nasilje nad ženskami, sicer pa je klasična romantično-pisarniško-komična nanizanka z luknjami v scenariju in neprepričljivimi igralci (ter nekaj častnimi izjemami). Tako pravzaprav ne preseneča, da je že vsa leta hkrati ena najbolj priljubljenih serij in tudi ena najbolj kritiziranih.

Ključni očitek njenih nasprotnikov je, da serija v nedogled ponavlja stereotipe in klišeje – spremlja namreč mlado Američanko Emily (igra jo Lilly Collins), ki jo matično podjetje iz Chicaga za eno leto pošlje v novo hčerinsko marketinško agencijo v Parizu, kar poskrbi za vrsto zapletov, povezanih s kulturnimi razlikami med državama –, s tem pa pravzaprav razširja ameriški, kolonialni pogled na Evropo. Očitajo ji tudi, da je osladna, da je po svojem bistvu telenovela, da je popolnoma nerealna fantazija, ki z resničnim življenjem v Parizu nima nobene zveze. Podporniki, nasprotno, vztrajajo, da vse našteto morda res drži, a je serija kljub temu izjemno gledljiva.

Zdaj pa so se poleg slehernikov o seriji začeli prepirati še politiki. Bojevitost je v intervjuju za Variety prvi pokazal francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je izjavil, da Emily in Paris, katere najnovejšo sezono so delno premestili v Rim in jo bodo v prihodnji sezoni, kot kaže, še bolj, ne bo dovolil iz »mesta svetlobe« preseliti v »večno mesto«. »Močno se bomo borili. In prosili jih bomo, naj ostanejo v Parizu! Emily v Parizu v Rimu nima smisla,« je bil neposreden.

Župan italijanske prestolnice Roberto Gualtieri, nekoč evroposlanec ter minister za gospodarstvo in finance v Contijevi levosredinski vladi, mu je na spletu še isti dan hudomušno odgovoril: »Dragi @EmmanuelMacron, ostani miren. Emily je v Rimu zelo srečna.« V intervjuju za Hollywood Reporter pa je bil že precej ostrejši: Macrona je pozval, naj ne »ustrahuje ali se vmešava v načrte Netflixove produkcije«. Dodal je še, da sta se mu s kolegico, pariško županjo, socialistko Anne Hidalgo, pošteno nasmejala in da bi se, »če sem iskren«, moral »sprostiti«.

Da se za serijo nenadoma borijo odločevalci iz največjih evropskih držav, ne preseneča. Še zlasti ne preseneča boj Macrona, ki je s serijo družinsko povezan, scenaristi so namreč že v prvo sezono vključili omembo njegove soproge Brigitte Macron in vse od takrat je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo ta v seriji tudi nastopila. V novi sezoni smo jo dočakali, a natanko to je že pred desetletjem storila tudi ameriška serija Parki in rekreacija (Parks & Rec); v vlogi same sebe je namreč gostila Michelle Obama, soprogo takratnega ameriškega predsednika Baracka Obame, cameo vlogo pa namenila tudi takratnemu podpredsedniku, zdaj predsedniku ZDA Joeju Bidnu.

No, ključni razlog za pariško-rimski dvoboj so vendarle finance, serija Emily in Paris je najbolj megalomanski oglas za Pariz, kar si jih je danes mogoče omisliti. Neposredno je vplivala na turistični obisk in obiskanost lokacij, ki so se v seriji pojavile, to pa je imelo konkretne finančne učinke na gospodarstvo. Samo v pekarni La Boulangerie Moderne, kjer Emily streljaj od »svojega« doma kupuje čokoladne rogljičke, trdijo, da je kar 40 odstotkov obiska posledica ogleda serije. Okoliški trg Place de l’Estrapade je ena od nujnih postaj na romanjih oboževalcev serije, ki so za vodene oglede pripravljeni odšteti celo več kot sto evrov. Takšne ture se že pojavljajo tudi v Rimu, druga plat iste medalje pa so prenatrpanost, poblaznele cene in površinski turizem, v katerem ni nič trajnostnega.

Vendar serija ni le oglas za Pariz, je tudi oglas za številne resnične blagovne znamke, od luksuznih do cenovno dostopnih, od modnih do kozmetičnih, katerih omembo ustvarjalci serije nenehno umeščajo v scenarij (in si s tem ustvarjajo dodatni prihodek), dejansko pa s tem promovirajo potrošništvo in celo zapravljanje prek zmožnosti. Kot so izračunali kritiki serije, bi Emily, oblečena v vedno nove modne kreacije, ob plači, v resničnosti predvideni za njeno delovno mesto, vsako leto ustvarila minus v višini kar 33 tisoč evrov. Vendar o finančnih bremenih za zdaj še nikoli ni potarnala.

Zakaj torej Emily in Paris vseeno radi gledamo? Mogoče prav zaradi te fantazije, kjer je mogoče vse in nič nima posledic. Kjer je mogoče živeti in se oblačiti razkošneje, kot omogoča plača, ali pa službene izzive reševati zgolj z intuitivnimi prebliski, ki so vedno znova genialni. No, ali pa zato, ker se je ob takšni seriji mogoče odklopiti od napornega vsakdana. V času, ko popolnega odklopa skorajda več ni, je že to veliko.

TV serija:
Emily in Paris
Avtor: Darren Star
Kje: Netflix