Film o Trumpu

Vajenec je biografija Donalda Trumpa – zgodba o njegovih vajeniških letih

za +

Zgodba o izvoru. Vajenec (The Apprentice, 2024, Ali Abbasi). 

Vajenec je biografija Donalda Trumpa – zgodba o njegovih vajeniških letih. Zgodba o njegovem izvoru. In film ga skuša celo razumeti. Na začetku ga namreč vidimo, kako nemočno in negotovo in mehkužno sedi doma, pri družinski večerji, ob dominantnem očetu, ki v njem vidi le »šibkega« Donnieja, kako nemočno išče investitorja za svoj sanjski projekt, izgradnjo luksuznega hotela v slabi soseski, in kako nemočno hodi s torbo v roki od stanovanja do stanovanja v očetovem preperelem stanovanjskem kompleksu (Trump Village), trka na vrata in pobira stanarino – nekateri podnajemniki mu odprejo, drugi ne, tretji mu plačajo le polovico, četrti mu loputajo vrata, peti ga psujejo, šesti vanj mečejo vrelo vodo.

Trump, ki ga igra Sebastian Stan (čestitke vsakomur, ki se okoristi s Trumpom!), izgleda kot zguba. Ja, kot luzer. Potem pa sreča moškega svojih sanj, svojega Pigmaliona – Roya Cohna (Jeremy Strong), razvpitega odvetnika, nekdanjega glavnega pravnega svetovalca senatorja Josepha McCarthyja in človeka, ki je pomagal zakonca Rosenberg, Juliusa in Ethel, poslati na električni stol (magari z izsiljenim lažnim pričanjem Ethelinega brata Davida Greenglassa). Cohn – krut, hladen, agresiven, popadljiv, neusmiljen, sicer gej (ki se je v svoji makartistični epizodi spravljal prav na geje) – slovi po tem, da »uredi stvari, ki jih drugi ne morejo«. Zato uredi tudi Trumpa (»Ti si nekaj posebnega, gotovo veliko fukaš«), ki mu zabiča, da se mora – če hoče uspeti – držati le »treh pravil za zmagovanje«. Pravilo št. 1: Napadaj, napadaj, napadaj! Pravilo št. 2: Ničesar ne priznaj, vse vedno zanikaj! In pravilo št. 3: Ne glede na to, kaj se dogaja, vedno razglasi zmago in nikoli ne priznaj poraza! Obenem mu tudi razkrije, da je to »dežela mož, ne pa zakonov«, da je »vseeno, kakšno mnenje imajo ljudje o tebi«, da »ni morale in resnice«, da so vse le »konstrukti, fikcije«, da moraš »kreirati svojo realnost« in »storiti vse, da zmagaš«.

Cohn – njegov odvetnik, svetovalec, kreator, njegov drugi oče – ga predela, obleče, zdizajnira, oboroži in lopne po »veliki riti«. Veliko praznino napolni z ideologijo. Patologiji uredi misli. Sociopatiji odpre vrata. Trumpu ni treba brati Hitlerja – dovolj je, da sreča Roya Cohna. In Trumpov imperij se – tudi ob pomoči ekscesnega neoliberalizma, ki obsede reaganomanična osemdeseta, gnana s sloganom »Naredimo Ameriko spet veliko« – viralno razraste na vse strani, od hotela Grand Hyatt in faličnega Trumpovega stolpa do igralnic v Atlantic Cityju in floridskega Mar-a-Laga. Vajenec morbidno grizlijevsko pokaže, kako je Trump – novi »državljan Kane« – posilil svojo ženo, kako so mu izvedli masivno liposukcijo in kako so mu zmanjšali skalp, predvsem pa pokaže, kako ustvariš pošast: potrebuješ le dovolj praznega belca, dovolj kapitala in dovolj spevno ideologijo. In če ga nekje vmes seznaniš še z Andyjem Warholom, bo potem na vekomaj veke ponavljal, da je služenje denarja umetnost.

-qVZhhgH4Dw