Jezero Caddo

za

Blue bayou.

Jezero Caddo, ki se dogaja v močvirju na meji med Luiziano in Teksasom, je briljanten mindfuck, ki vam ne pove, kaj se dogaja. To je film, ki mu ne vidimo v glavo – in ki tudi ne pusti, da bi mu videli v glavo. A glavo definitivno ima. Zato nas tudi tako spretno, lucidno, nadrealistično, žmohtno in intrigantno vodi skozi labirintno zgodbo o tesnobnem čistilcu močvirja (Dylan O’Brien), ki še vedno ni prebolel prometne nesreče, v kateri je umrla njegova mati, jezni, trmoglavi Ellie (Eliza Scanlen), ki ima napete odnose z materjo (Lauren Ambrose) in očimom (Eric Lange), in njeni osemletni polsestri Anni (Caroline Falk), otroški verziji Anne (Lea Massari) iz Antonionijeve Avanture (1960), ki skrivnostno izgine (in jezu, ki bo preoblikoval prihodnost in čas, in volkovih, ki se vračajo, in metuljih, ki umirajo), pri čemer zastavi nekaj vprašanj, na katera ni odgovorov, in odgovori na nekaj izgubljenih vprašanj, vprašanj izgube, ki jih lahko artikulirajo in oživijo le špranje, divjina in močvirje mindfucka.

Jezero Caddo, proletarski noir, ki ga je produciral M. Night Shyamalan, je izziv za kulturo spojlerjev in spojlanja, ki film spreminja v nekaj povsem transparentnega – v nekaj, kar smo v skrajšani obliki že videli v napovedniku ali pa prebrali v wikipedijskem sinopsisu, tako da je ogled filma potem le še formalnost, le še afirmacija vseh spojlerjev, le še ritual brez čarobnosti. Jezero Caddo pa je prav to – afirmacija filmske čarobnosti, demonstracija filmske moči. (Max)