Roman Rozina: Tujintuj

+ + +

Od daleč v našo bližino

O migrantih in lovu nanje so domači avtorji in avtorice že pisali, recimo o pobiranju kadavrov nekje pred Lampeduso je pisal Andrej E. Skubic v Igrah brez meja, kjer pojem podjetništva in prostega trga raztegne tudi na trgovanje z utopljenci s čolnov pribežnikov. Vendar je novi krajši roman Tujintuj Romana Rozine (1960) – pisatelj je za predhodnika, roman Sto let slepote, leta 2022 prejel kresnika, domačo nagrado za najboljši roman – bolj, celo zelo podoben Skritemu gozdu Franja H. Najija, čeprav v njem ne umanjka niti pridobitniška linija: druži ju predvsem teza, da za raznimi vardami in varuhi meje, tokrat pri Rozini prikritih v lovsko družino s pravim domom, ki že na začetku pogori, stojijo interesi vlad, vladajočih. Druži ju teza, da si tisti na vrhu z nezakonitim početjem prostovoljcev pravzaprav umivajo roke, saj ob ravnanju, ki naj bi bilo nepodprto z vrha oblasti, njihovi represivni organi ne izstopajo z neprivlačnostjo za medije. Da torej varde opravljajo isto delo kot obmejna policija, kadar te nihče ne opazuje, in da so za to plačane v zakritih shemah izplačevanja z nejasnimi, prikritimi nameni.

Rozina zagrabi pripoved z več kotov; najprej je pripovedovalec, ki se prebija skozi sneg, vse po nasvetu zdravnika, naj se več giblje po operaciji, ki ga ni pozdravila, le podaljšala mu je življenje. Premišlja o samoti in bolezni in odnosu do migracij in medtem pride do lovskega doma, obkroženega z gasilci.

Nakar beremo zgodbo v retrospektivi; kako je skupina lovcev v domu, ki je pripravljala razstavo trofej, notranje napokana in ves čas v skrbi za hierarhijo, dobila nalogo, naj prenoči begunce. Te spremljajo nekakšni sumljivi humanitarci, kot bi bili dogovorjeni, kot da so zaščitniki beguncev že njihovi plačani vodniki in pravni zagovorniki obenem, namazani z vsemi konvencijami in poznavanjem pravic hkrati. Tudi v militantni skupini, v kateri so zbrani oboroženi uniformiranci z gamsovimi čopi in fazanjim perjem za klobukom, se kmalu pokažejo razlike. Očitno hočejo nekateri vrinjenci izkoristiti informacije o povezavah z vrhom oblasti v svojo korist in podobno.

Vendar je Rozinov poudarek drugje; literarno poskuša razmisliti, kako sobivati – s Tujintujem, večnim migrantom in zdaj že obupanim naskakovalcem mej obljubljenega sveta, pa prikaže begunstvo kot usodo, kot večni princip. Obenem opozori, da je včasih nevarno in eksplozivno, kadar ljudje ideologijo, namenjeno ustrahovanju baze v prid volilnemu izidu in donosnemu trgovanju z begunci in nasprotniki migrantov, vzamejo preveč zares. In kadar vzamejo stvari v svoje roke, mimo pričakovanj naročnikov.