»Cilj Izraela nista varnost in mir, ampak osvajanje ozemelj, vode in pa hegemonija na Bližnjem vzhodu«

Posledice povračilnih ukrepov Izraela leto dni po 7. oktobru, ko je Hamas napadel Izrael, so okoli 70 odstotkov porušene ključne infrastrukture v Gazi, tudi vse univerze, in več kot 40 tisoč mrtvih. Eskalacija na Bližnjem vzhodu je dosegla novo vrelišče v zadnjih tednih, ko je Izrael vdrl v Libanon, ko je bil ubit vodja Hezbolaha, Hasan Nasrala, in ko so se zgodili napadi na Bejrut, Sirijo in Jemen, tudi na mirovniške sile Združenih narodov v Libanonu. Vse bolj napet je odnos med Izraelom in Iranom; slednji je na začetku meseca na Izrael izstrelil okoli 200 raket. Bližnji vzhod je v plamenih. O tem, kaj se pravzaprav dogaja, smo se pogovarjali s sociologom in politologom dr. Primožem Šterbencem, docentom na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, ki velja za enega največjih poznavalcev političnih razmer na Bližnjem vzhodu pri nas.

Je bilo kaj od tega, kar spremljamo zadnje tedne, presenečenje? 

Če bi moral povleči rdečo nit med dogodki, bi rekel, da je Izrael Hamasov napad, ki se je zgodil 7. oktobra, izkoristil za doseganje svojih dolgoletnih strateških ciljev. Dodatno onemogoča nastanek palestinske državnosti in obenem slabi akterje, ki ovirajo popolno izraelsko hegemonijo v regiji – državo Iran, kot voditeljico tako imenovane osi odpora, in pa gibanje Hezbolah kot njen odločilno pomembni člen. Izrael je s 7. oktobrom dobil svoj 11. september. ZDA so takrat, leta 2001, takoj sprožile širšo akcijo, Izrael pa je skoraj leto dni počakal, bombardiral Gazo, zdaj pa začel uresničevati cilje, ki jih ni mogel pred 7. oktobrom.

Obrazložite, prosim. 

Upam si trditi, da je Izrael z brutalnim bombardiranjem Gaze, med drugim, hotel ohranjati odprto možnost, da bi razširil fronto na druge akterje v regiji. Ne pozabimo, Hezbolah je takoj zatem, ko je začel po 7. oktobru sprožati rakete proti Izraelu, jasno poudaril, da bo prenehal z napadi v trenutku, ko bo Izrael prenehal napadati Gazo. Eden od razlogov, zakaj Izrael še kar izvaja vojaške operacije proti Gazi, čeprav je že toliko zbombardirana, da tam niti ni več pravih ciljev, ki bi jih lahko bombardirali, je ta, da je Izrael želel ves čas ohraniti konflikt s Hezbolahom, ki bi ga potem lahko, ko bi bil pravi trenutek, razširil na širšo vojno.

Predvsem pa mislim, da Izrael ves čas gleda, kaj se dogaja v Washingtonu, in temu prilagaja svoje dejavnosti. Naj pojasnim. Če bi obstajala velika verjetnost, da bo na ameriških predsedniških volitvah zmagal Donald Trump, bi Izrael s širjenjem konflikta počakal do časa po volitvah, ker bi imel potem popolnoma odprto pot. V Trumpu bi imel popolnega zaveznika. Ker pa se zdi verjetno, da lahko zmaga Kamala Harris, je ocenil, da mora odpreti širšo fronto ter nastopiti proti Hezbolahu in Iranu do volitev. Kajti v tem času obstoječa ameriška administracija, del katere je Kamala Harris kot podpredsednica, ne bo zares poskušala ustaviti Izraela, da zaradi vpliva ameriškega proizraelskega lobija ne bi ogrozila možnosti njene zmage na volitvah.

Zahodne države imajo slabo vest. Zavedajo se, da so sokrive, da rešitev dveh držav ne more biti več uresničena. Tudi zato je imajo diplomati toliko bolj polna usta.

Res mislite, da se bodo Demokrati po volitvah zavzeli za prekinitev vojne? 

Vsekakor bodo nasproti Izraelu nastopili veliko bolj odločno, kajti ne bodo več potrebovali predvolilne podpore ameriškega proizraelskega lobija. Dogajanje na Bližnjem vzhodu namreč, objektivno gledano, izrazito škodi ameriškim nacionalnim interesom. Celotna tako imenovana strukturna periferija sveta, Latinska Amerika, Afrika in pa večji del Azije, zelo negativno gleda na ameriško podporo Izraelu. In s tem, ko Američani izgubljajo tako imenovano mehko moč, vso to periferijo puščajo dovzetno za argumente velikega globalnega tekmeca ZDA – Ljudske republike Kitajske. Ta je ubrala povsem drugačno pot: po 7. oktobru ni obsodila Hamasovega napada in ves čas zagovarja propalestinske cilje, predvsem to, da bi morali Palestinci dobiti svojo državo, pa tudi, da bi moral Hamas sodelovati v pogajanjih za končanje izraelsko-palestinskega konflikta. ZDA tudi ne želijo izgubljati energije, ki jo želijo nameniti ustavljanju dvigovanja Ljudske republike Kitajske, na destabiliziranem Bližnjem vzhodu. Washington v kontekstu tekmovanja s Pekingom navsezadnje želi zgraditi geostrateški trgovinski koridor med Indijo in Evropo prek Bližnjega vzhoda, za to pa potrebuje tamkajšnji mir in stabilnost ter diplomatske odnose med Izraelom in Savdsko Arabijo. Savdske oblasti to pogojujejo s tem, da se mora Izrael zavezati k nastanku palestinske države.

Prav tako Washingtonu ni v interesu, da Izrael stopnjuje pritisk na Iran, ker bi izraelska agresivnost lahko Teheran spodbudila, da bi dejansko izdelal jedrsko bombo, kar bi regijo pahnilo v jedrsko tekmo. Tukaj moram poudariti, da bi Iran sicer lahko izdelal jedrsko bombo, ampak ne zato, ker bi hotel z njo uničiti Izrael, temveč zato, ker je jasno, da so bili režimi, ki so se temu odpovedali (Gadafijev režim v Libiji), zrušeni, tisti, ki jedrsko bombo imajo (severnokorejski), pa še vedno stojijo.

Iran se pogosto prikazuje kot glavna grožnja Izraelu v regiji. Kako realna je ta grožnja? Je demonizacija Irana, ki smo ji priča na Zahodu, upravičena?

Na začetku 90. let prejšnjega stoletja je Izrael ocenil, da Iran postaja edina strateška ovira izraelski hegemoniji na Bližnjem vzhodu. Vse od takrat imamo zgodbo, da Iran pridobiva jedrsko orožje in ga namerava takoj, ko ga dobi, vreči na Izrael. Ob tem je treba upoštevati tezo, ki jo je leta 1982 izrekel izraelski geostrateg Oded Jinon, da se lahko Izrael postavi v sam center Bližnjega vzhoda, če bodo močne arabske države razbite po etnični oziroma religijski črti. Po ameriškem napadu na Irak leta 2003, ki je odprl Pandorino skrinjico, je v Iraku prišlo do strahovite sunitsko-šiitske vojne, ki je fragmentirala državo, nato pa je sunitsko-šiitska dinamika povzročila državljansko vojno v Siriji leta 2011, tudi Libija je raztreščena ... Iran z zavezniki tako ostaja edina prava ovira izraelski prevladi v regiji. Zato vsa ta demonizacija Irana s strani izraelske propagande. In pa ves čas poudarjanje, da je Iran poglavitna grožnja ne zgolj Izraelu, ampak kar celotnemu Zahodu. Vendar Iran brez agresivne politike Izraela oziroma ZDA ne bi poskušal pridobiti jedrskega orožja.

Ne? 

Tisto, čemur Iran sledi z bogatenjem urana, je uresničitev četrtega člena pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, ki govori o pravici pogodbenic do miroljubne uporabe jedrske energije. Iran je država, ki ima po eni strani večvrednostni kompleks zaradi svoje zgodovine velikih civilizacij, po drugi strani pa ima precejšnjo brazgotino na nacionalni psihi, ker je bil v vsej sodobni zgodovini deležen agresivnih poseganj Rusije in Velike Britanije. Zaradi te mešanice je Iran tisti del tretjega sveta, ki želi na vsak način izkoristiti to pravico. Pravico, ki jo je Zahod v resnici odtegnil tretjemu svetu. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je Ali Hamenej, iranski vrhovni voditelj, izdal fatvo, da islam ne dovoljuje jedrskega orožja. Iran se obenem zaveda, da bi, če bi razvil jedrsko orožje, tega kmalu dobila tudi Savdska Arabija, s čimer bi v regiji izgubil prednost po konvencionalnih kazalcih. Iranska jedrska grožnja je skratka izrazito prenapihnjena.

Pomembno se mi zdi poudariti še, da Izrael ob tem ves čas zelo spretno izrablja protiislamski diskurz. Ta ima v svojem jedru trditev, da je islam inherentno fanatična in agresivna religija. Če muslimani kdaj izvedejo kakšno nasilno dejanje, naj bi to zmeraj naredili proaktivno, ker so pač fanatični, nikoli reaktivno, kot odgovor na politiko Zahoda in Izraela. Takšen diskurz je star že 900 let in je globoko ukoreninjen na Zahodu, zato lahko Izrael večji del zahodnih javnosti tako zlahka prepriča, da je Iran barbarska, radikalna, ekstremistična država.

Vrniva se k osnovam. Do kod segajo pravzaprav korenine konflikta na Bližnjem vzhodu? Kako daleč v zgodovino moramo iti, da bi ga razumeli? 

Začeti moramo z gibanjem političnega sionizma, ki si je ob koncu 19. stoletja zastavilo cilj – suvereno judovsko državo v Palestini, ki naj bi na ozemljih pod svojim nadzorom z ukrepi praktične in politične narave vzpostavila demografsko večino judovskih plemen. Čeprav so sionisti vedeli, da v Palestini večino prebivalstva tvorijo Arabci, teh niso imeli za enakopravna bitja. Sionistični cilj je neizogibno impliciral etnično čiščenje. Hkrati je politični sionizem tudi že vseboval rasistično idejo, da bo judovska država nastopala kot zid Evrope nasproti Aziji. Da bo pravzaprav branik civilizacije pred barbari.

Nekakšna konvencionalna resnica je, da naj bi Izrael nastal po drugi svetovni vojni zaradi holokavsta. To ni čisto res, kajti judovska (para)država je v bistveni meri nastala še v času britanskega mandata v Palestini med letoma 1923 in 1948. Tedaj so namreč politični sionisti zgradili bistveno jedro države. Velika Britanija je zaradi vsesplošnega konflikta v Palestini ta vroči kostanj po drugi svetovni vojni predala novoustanovljeni Organizaciji združenih narodov (OZN), ki je leta 1947 sprejela temeljni napotek za rešitev izraelsko-palestinskega konflikta. Resolucijo 181/II, ki je predvidela, da naj bi na ozemlju nekdanje britanske mandatne Palestine, med Sredozemskim morjem in reko Jordan, nastali dve državi: judovska s 56 odstotki ozemlja in pa palestinska z 42 odstotki, Jeruzalem s širšo okolico pa naj bi prišel pod upravo OZN.

Izraelsko-palestinski konflikt je eden glavnih razlogov, ki omogoča rekrutacijo muslimanov v militantne oziroma radikalne islamistične organizacije.

Od takrat spremljamo poskuse mirovnih procesov, ki si prizadevajo za ta cilj, vendar se zmeraj končajo klavrno. Dr. Danilo Türk je v pogovoru za Radio Slovenija dejal, da je rešitev dveh držav, potem ko je svet že potihem sprejel, da se nikoli ne bo uresničila, v luči zadnjih eskalacij spet aktualna.

Strinjam se z dr. Türkom v tem, da po 7. oktobru Palestina ni več pozabljena, kot je bila kar nekaj let prej, in da so seveda zaradi brutalne eskalacije, ki je sledila v Gazi, svetovni diplomati, predvsem z Zahoda, spet začeli govoriti o rešitvi dveh držav. Vendar eno je govorjenje, drugo pa vprašanje, koliko je ta rešitev sploh še izvedljiva. Mednarodno pravo za to, da bi neka entiteta postala država, namreč predpisuje tri pogoje. Prvi je, da mora imeti entiteta ozemlje, drugi, da mora imeti prebivalstvo, in tretji, da mora imeti efektivno oblast oziroma organizacijo, neodvisno od drugih držav. Palestina nikakor ne izpolnjuje zadnjega pogoja, ker je Izrael na Zahodni breg in v anektirani Vzhodni Jeruzalem naselil več kot 700 tisoč judovskih naseljencev. To je naredil zelo metodično, z namenom, da bi fragmentiral Zahodni breg in ga odrezal od Vzhodnega Jeruzalema. Poleg tega je zgradil razvejeno omrežje cest po Zahodnem bregu, po katerem lahko vozijo samo Judje, in tako imenovani varnostni zid, ki se zajeda globoko v okupirano ozemlje Zahodnega brega ter zaobsega judovska naselja in vodne vire. Posledično Palestinci preprosto ne morejo več imeti organizacije, ki bi bila neodvisna od Izraela.

Palestinska suverena in življenjsko sposobna država bi nujno potrebovala Vzhodni Jeruzalem. Ta s širšim zaledjem namreč vsebuje prometna vozlišča, stanovanjske enote, urade, vso infrastrukturo, ki jo neka država potrebuje za svoj obstoj. Izraelu pa je z naseljevanjem uspelo to bistveno infrastrukturo odrezati od ostalega Zahodnega brega. To je tako, kot da bi odrezali Aman od Jordanije ali pa Damask od Sirije. Izraelu je tudi s politiko blokiranja razvoja, kot pravi Sara Roy, preučevalka ekonomije na palestinskih okupiranih ozemljih, uspelo preprečiti nastanek palestinske ekonomije, ki bi lahko podpirala suvereno državo. Sprejel je celo vrsto ukrepov, da bi preprečil nastanek suverene in življenjsko sposobne palestinske države. Ob tem se moramo vprašati, zakaj mu je to uspelo ...

Verjetno zato, ker mu ni tega nihče preprečil. Kako gledate na pravzaprav totalno nemoč OZN, da bi ukrepala? 

Ustanovna listina OZN ima mehanizem, prek katerega bi bilo mogoče močno pritisniti na Izrael. Če se varnostni svet tako odloči in razglasi neko situacijo za grožnjo miru, kršitev miru ali agresivno dejanje, to odpre postopek, ko se lahko proti tistemu, ki ogroža mednarodni mir in varnost, uvedejo tudi ekonomske sankcije. Vendar se to seveda ni nikoli zgodilo, ker so ZDA v varnostnem svetu kot stalna članica vse takšne poskuse blokirale. Ko govorimo o možnostih pritiska, ne smemo pozabiti, da so ZDA in vse članice EU po četrti ženevski konvenciji pravno obvezane ne samo spoštovati konvencijo, ampak tudi zagotoviti njeno spoštovanje. Povedano drugače: zahodne države so pravno obvezane pritisniti na Izrael, ker krši to konvencijo. Ampak ker tega niso storile, imajo zdaj vse, predvsem članice EU, slabo vest. Zavedajo se, da so sokrive, da rešitev dveh držav ne more biti več uresničena. Tudi zato je imajo diplomati toliko bolj polna usta. Ne upajo priznati, da smo v tako rekoč nerešljivi situaciji.

Bi se lahko kaj spremenilo zdaj, ko so izraelski tanki minuli konec tedna napadli mirovne sile OZN v Libanonu?

Verjetno bo precej opozarjanja, da mora Izrael to ustaviti, ne bo pa dejanskega pritiska nanj, in sicer zaradi enakih strukturnih razlogov – tako rekoč brezpogojne podpore ZDA in neenotnosti članic EU.

Vzemiva Slovenijo. Predsedujemo varnostnemu svetu Združenih narodov, priznali smo Palestino ... Ampak kakšna je naša dejanska moč? 

V objektivnem interesu Slovenije je, da se v mednarodni skupnosti spoštuje mednarodno pravo, kajti to je tisto, kar varuje manjše države pred močnejšimi. In moram reči, da slovenska zunanja politika to dejansko poudarja, znotraj EU in znotraj OZN. Ko opazujem, kaj dela zunanja ministrica, bi rekel, da je s svojo vidnostjo in zahtevami vendarle nekoliko povečala težo Slovenije v mednarodni skupnosti. V nasprotju s tistimi, ki kritizirajo Tanjo Fajon, bi rekel, da je Slovenija znotraj EU vseeno med peščico držav, ki si precej iskreno prizadevajo za večji pritisk na Izrael. Nemara pa bi Slovenija lahko naredila tudi več.

Vas s kakšnim upanjem navdaja sklic novega evropskega parlamenta ali pa nova evropska komisija?

Seveda ne. Evropski parlament vodi Roberta Metsola, članica Evropske ljudske stranke, ki je najmočnejša politična grupacija v tem organu in tako ali drugače proizraelska. Ni naključje, da je Roberta Metsola kmalu po 7. oktobru, ko parlament sploh še ni izrazil svojega stališča, v Strasbourgu organizirala komemoracijo, kjer so počastili zgolj izraelske žrtve, o palestinskih, ki jih je bilo tedaj že nekaj tisoč, pa ni bilo govora. Še večji problem je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, ki si je prisvojila pristojnosti na področju zunanje politike EU, ki jih sicer nima. Sama namreč ne more govoriti o zunanji politiki EU, ker ta pripada državam članicam. Zgolj, če se o čem dogovorijo, lahko skupna stališča izraža visoki predstavnik za zunanjo politiko Josep Borrell. Ursula von der Leyen je kljub temu od samega začetka izražala eksplicitno, enostransko in brezpogojno podporo Izraelu, kar je netipično za EU, ki v stališčih do izraelsko-palestinskega konflikta običajno želi loviti neko ravnotežje.

V zadnjem letu spremljamo na videz nenaravno navezo – med državo Izrael in evropsko skrajno desnico. Ni to pravzaprav paradoks? Da nacionalisti danes tako zagreto podpirajo Izrael, Jude? 

Tukaj je mogoče zaznati več paradoksov. Politični sionisti so se že ob koncu 19. stoletja ujeli z evropskimi antisemiti, saj je bil skupni imenovalec v tem, da Judje v Evropi ne bodo mogli zares enakopravno zaživeti. Danes je paradoks v tem, da Izrael s svojo agresivno politiko na Bližnjem vzhodu v bistvu posredno pomaga skrajnim desnim strankam, saj bo zaradi nje prišlo do destabilizacije v regiji in novih begunskih tokov proti Evropi. Kar bo voda na mlin skrajni desnici. Skupni imenovalec tukaj je protiislamski diskurz. Bistvena ost skrajne desnice namreč ni več usmerjena proti Judom, kot je bila stoletja, to ni več antisemitizem, ampak se je ost usmerila proti islamu. Izrael pa je zanje tudi dober dokaz, da se da kljubovati mednarodnemu redu – da je mogoče s silo delovati zoper muslimane in jih izgnati, ne glede na vse mednarodne norme.

V Evropi še vedno obstaja protiislamski diskurz, zaradi katerega je mnogo lažje zaščititi državo, ki ni muslimanska, kot ljudstvo, ki je večinsko muslimansko.

Kaj nadaljevanje eskalacij pomeni za Evropo? 

To po eni strani lahko pomeni dodatno krepitev skrajnih desničarskih strank, ki bodo ponavljale: poglejte, spet prihajajo k nam in nam jemljejo delovna mesta ter v državo vnašajo tujo kulturo. Ko gre za varnost, pa je treba poudariti, da bomo zelo verjetno dobili novo generacijo radikaliziranih muslimanov. Izraelsko-palestinski konflikt je vsekakor eden glavnih, če ne celo glavni razlog, ki omogoča rekrutacijo muslimanov v militantne oziroma radikalne islamistične organizacije, kot sta Al Kaida in Islamska država. In to lahko že vidimo: po nekaterih podatkih je bilo od 7. oktobra 2023 do danes v Evropi vsaj sedem terorističnih napadov in vsaj 20 poskusov.

Ne smemo pozabiti, da pri muslimanih po vsem svetu obstaja percepcija ume, to je globalne, povezane muslimanske skupnosti. Povedano drugače: da muslimane, kjerkoli bivajo po svetu, zanima usoda drugih muslimanov. In ko Palestinci, v veliki večini muslimani, trpijo, to seveda povzroča jezo drugih muslimanov. Muslimane Palestina še posebej zanima, ker je posledica kolonialnih dogajanj in dobršen del muslimanov v svetu meni, da je muslimanski svet še vedno izpostavljen neki perfidni, neokolonialni zahodni dominaciji. Palestina naj bi bila dokaz, da muslimani nimajo neke realne moči, da so muslimanske države zgolj formalno neodvisne. Povedano v bolj prozaičnem jeziku: ko se muslimani sprašujejo, kakšen je odnos Zahoda do njih, najprej pogledajo proti Palestini. Drugi razlog, zakaj je Palestina tako pomembna za muslimane, je Haram Al Šarif, plemenito svetišče v Vzhodnem Jeruzalemu, ki je tretje najsvetejše mesto za muslimane, vendar si ga Izrael zmeraj bolj agresivno prilašča. Kar lahko pomeni zgolj še večjo iritiranost muslimanov po vsem svetu.

Ali morda prav rasizem igra ključno vlogo pri tem, da EU ne sprejme strožjih ukrepov zoper Izrael? Ko je šlo za Rusijo, je to storila hitro. Morda pa je stvar v resnici zelo preprosta: Ukrajinci so beli in kristjani, Palestinci pač ne. 

EU sicer je uvedla sankcije proti določenemu številu judovskih naseljencev, ampak je to bolj izjema, ki potrjuje pravilo. Za takšno dvoličnost je, če delamo primerjave z Rusijo, mogoče najti več razlogov. Eden je, da znotraj EU obstajajo države, ki so tradicionalno proizraelske (Nemčija, Nizozemska), poleg tega je treba omeniti še Češko in v zadnjem času Madžarsko, tudi Avstrija se po 7. oktobru kaže kot izrazito proizraelska. To so članice, ki blokirajo možnost, da bi EU začela uvajati resne sankcije proti Izraelu. Upoštevati je treba tudi, da znotraj EU deluje zmeraj močnejši proizraelski lobi (Evropski prijatelji Izraela). In hkrati, da je Izrael ena vodilnih tehnoloških sil sveta ter vodilna v razvijanju opreme za vohunjenje, tudi za vohunjenje za opozicijo. In nemara je najmanj Madžarska od Izraela pridobila to programsko opremo. Zagotovo pa velja tudi, kar sva že omenila, da v Evropi očitno še vedno obstaja protiislamski diskurz, zaradi katerega je mnogo lažje zaščititi neko državo, ki ni muslimanska, kot se poenotiti in zaščititi ljudstvo, ki je večinsko muslimansko. Politolog Norman Finkelstein v Beyond Chutzpah tudi navaja, da so ameriški Judje zagrozili EU, da bi, če bi se ta odločila zares pritisniti na Izrael, sprožili množične tožbe proti evropskim državam, ki so zagrešile holokavst, in zahtevali odškodnine.

Vsekakor je del odgovora, zakaj EU ni pripravljena pritisniti na Izrael, po vseh desetletjih še vedno občutek zgodovinske krivde. Vendar pa to ni glavni razlog.

Še eno vzporednico z Rusijo bi rad povlekel. Rusija je avtoritarna država, če tam protestiraš, te bodo verjetno zaprli. Kako je po drugi strani mogoče v Izraelu, da je Netanjahu še kar na oblasti, da ga ni, če se tako izrazim, odnesla ulica? 

Znotraj Izraela obstaja delitev na religijsko-nacionalistične in ortodoksne skupine, ki podpirajo Netanjahujevo koalicijo, in pa sekularne sile, ki nasprotujejo njegovi vladi. Če se vprašamo, kaj so razlogi za tako destruktivno bombardiranje Gaze po 7. oktobru, je eden od razlogov tudi, da je Netanjahu hotel nevtralizirati kritične glasove, ki so svarili pred slabitvijo neodvisnosti sodstva. Drugi razlog, zakaj ves čas odpira nove fronte, je, da dokler traja vojna, do takrat je manj mogoče, da bi ga zamenjali. Vlada vztraja, ker jo podpirata dva religijska nacionalista, Itamar Ben-Gvir in Bezalel Smotrič, ki bojda svoje sodelovanje pogojujeta z nadaljevanjem vojne. Vendar pa bi rad poudaril, da so danes razlage delovanja Izraela daleč preveč personificirane. Kar opazujemo po 7. oktobru, ni Benjamin Netanjahu, to so strateški cilji Izraela.

Vse izraelske vlade po letu 1967 so kršile mednarodno pravo in uničevale možnosti za nastanek palestinske države. Od 90. let prejšnjega stoletja vse vlade želijo nevtralizirati Iran ter njegovo os odpora. Politični sionisti so se že pred razglasitvijo države Izrael želeli dokopati do vodnih virov reke Litani v južnem Libanonu. Že prvi premier David Ben-Gurion je govoril prebivalstvu, da je Izrael eksistenčno ogrožen, čeprav je vedel, da ima močnejšo vojsko od arabskih držav. Kljub temu je zunanjemu ministru naročil, naj na Zahodu govori, da Judom grozi novi genocid. Kot poudarja izraelski zgodovinar Ilan Pappé, je pomemben del sionističnega diskurza zavajanje. Obenem pa judovskemu prebivalstvu Izraela v materialnem smislu povsem ustreza, kar se dogaja Palestincem. Izrael dobi velik del svoje vode iz okupiranega Zahodnega brega, hkrati okoli 200 tisoč Palestincev v Izraelu opravlja nizko plačana dela, ki jih nihče drug noče. Izraelska visokotehnološka varnostna podjetja, ki ustvarjajo pomemben del izraelskega bruto domačega proizvoda, uporabljajo palestinsko okupirano ozemlje kot laboratorij za preizkušanje svojih izdelkov.

Avgusta so v javnost prišli posnetki izraelskih obrambnih sil, ki mučijo palestinske zapornike, domnevno pripadnike Hamasa. Zares presenetljiv je bil odziv izraelskih politikov, ki so ta dejanja javno, na odprti sceni, opravičevali. Takšnih stvari so se nekoč vsaj sramovali, neka predpostavka »dostojnosti« je obstajala. 

Hamas je slikan kot ontološko zlo, bil naj bi antisemitski in želel naj bi uničiti Jude. Zato naj bi bila proti njemu dovoljena uporaba vseh sredstev. Vendar pa je gibanje od svoje ustanovitve leta 1987 do danes naredilo pomembno evolucijo. Hamas je po letu 2005 začel delati troje: odrekel se je samomorilskim napadom, začel se je vključevati v Palestinsko osvobodilno organizacijo in se odločil, da bo sodeloval na volitvah. Leta 2017 je sprejel novo de facto ustanovno listino, v kateri poudarja, da se ne konfrontira z Judi zaradi njihove religije, temveč s sionizmom zaradi njegovega projekta okupacije. Bistveno je, da je v dokumentu formaliziral stališče, ki ga je poprej na bolj ad hoc podlagi izražal že okoli deset let, namreč da sprejema palestinsko državo zgolj na tistih palestinskih ozemljih, ki jih je Izrael okupiral leta 1967 – s tem je posredno priznal obstoj Izraela. Res je, da noče izrecno priznati obstoja Izraela, vendar pa je razlog v tem, da ima zelo slabe izkušnje s Palestinsko osvobodilno organizacijo, ki je izrecno priznala Izrael, v zameno pa dobila izraelsko uničenje možnosti za nastanek palestinske države.

Cilj Izraela nista varnost in mir, ampak osvajanje ozemelj, vode in pa hegemonija na Bližnjem vzhodu. Da bi to dosegel, je pripravljen netiti tudi vojne.

Napad 7. oktobra vseeno ni bil ravno izraz miroljubnosti ...

Toda napad ni bil posledica ont olo -škega sovraštva Hamasa do Izraela oziroma želje po njegovem uničenju. Kot je povedal že Antonio Guterres, generalni sekretar OZN, se napad ni zgodil v vakuumu. Vendarle obstaja neki kontekst. Po juniju 2007, ko je Hamas prevzel oblast v Gazi, je Izrael proti temu območju uvedel eno najbolj krutih in nehumanih blokad v sodobni zgodovini, pravzaprav je razglasil ekonomsko vojno proti Gazi. To je v tem, kot rečemo, največjem odprtem zaporu na svetu, povzročilo neznansko trpljenje. Brezposelnost 50 odstotkov vsega prebivalstva in 62 odstotkov mladih, 70 odstotkov mlajših od 17 let, ki so velika večina prebivalstva, pa je doživljalo depresijo, polovica jih je razmišljala o samomoru. Izraelsko-palestinski spor je bil v svetu tako rekoč pozabljen, ker je v ospredje stopila vojna v Ukrajini, Palestinci so se počutili zapuščene s strani arabskih držav, ki so sklenile diplomatske odnose z Izraelom v okviru abrahamskih sporazumov, Izrael pa si je pod to vlado začel agresivno prilaščati Haram Al Šarif. Če vse to združimo, je Izrael, kot pravi tudi dober poznavalec Hamasa Khaled Hroub, vzpostavil stanje, ki ga Hamas in prebivalstvo v Gazi nista mogla več prenesti. Ko nekoga pritiskaš ob zid toliko časa, da je popolnoma obupan, bo seveda odreagiral in udaril nazaj.

Kaj menite, kako se bo situacija na Bližnjem vzhodu razpletla? Nehvaležno vprašanje, vem. Lahko pričakujemo samo še več klanja in še več uničenja? Se sredi vsega tega kje skriva kakšen utrinek, ki bi lahko prinesel mir? 

Bojim se, da se bo, vsaj do ameriških predsedniških volitev, nasilje še stopnjevalo. V skrajnem primeru bi lahko prišlo do širše vojne med Izraelom in Iranom, pri čemer moram poudariti, da si Iran vojne ne želi, kar je že večkrat pokazal. Bojim se, da tudi v Libanonu Izrael ne bo prenehal z agresijo, dokler ne bo močno vojaško oslabil Hezbolaha oziroma vzpostavil odskočne deske za prilaščanje vodnih virov reke Litani. Najbolj pesimističen pa sem, ko gre za Palestino in možnosti nastanka palestinske države. Če rešitev dveh držav ni več mogoča, potem je vsaj teoretično rešitev v eni sami državi, ki bi dala enake pravice vsem. Vendar sem tudi glede tega skeptičen. Politični sionizem ima za cilj vzpostavitev judovske, ne skupne države, in če je toliko desetletij deloval v smeri izgona Palestincev, ne bo kar tako zlahka spremenil politike.

Zato na žalost mislim, da je najbolj realistična napoved, da bo Palestina postala permanentna kriza z občasnimi eskalacijami, kot je bila ta 7. oktobra, in pa da se bodo življenjske razmere za Palestince nenehno poslabševale. Cilj Izraela nista varnost in mir, ampak osvajanje ozemelj, vode in pa hegemonija na Bližnjem vzhodu. Da bi to dosegel, je pripravljen tudi netiti vojne. Vse to se lahko dogaja, ker Zahod nanj ne pritisne. In močno dvomim, da bo to v bližnji prihodnosti storil.