»Carrie, smejali se ti bodo!«

V ljubljanskem Kinodvoru bodo v noči z 31. oktobra na 1. november pripravili tradicionalni maraton groze, gorja in gravža po izboru Marcela Štefančiča, jr.

Letošnjo Noč grozljivk bo 31. oktobra ob 19.00 v Kinodvoru otvorila De Palmova Carrie (1976), absolutna filmska klasika, najboljša grozljivka, posneta po romanih Stephena Kinga. Začne se v slow-motionu: šestnajstletna Carrie (Sissy Spacek), sramežljiva, naivna, zatrta, zmedena hči stroge, puritanske, fanatične krščanske fundamentalistke, Margaret White (Piper Laurie), tipična outsiderka tiste dobe, dobi med gimnazijskim tuširanjem prvo menstruacijo, ker pa je v spolni vzgoji tako podhranjena, da ne ve, kaj je to menstruacija, misli, da bo umrla. Na koncu, po seriji ponižanj, ustrahovanj, šikaniranj in zlorab, začne še ubijati v slow-motionu. Maturantski ples, na katerem jo razglasijo za »kraljico« (»Carrie, smejali se ti bodo,« jo je svarila mama), se prelevi v pravo orgijo slow-motiona, opero slogovne virtuoznosti, apokaliptični spektakel velikih planov, split screena, panoramiranj in fragmentirane montaže, demonstracijo moči in ekspresivnosti filma. Carrie, ki telekinetično zapre vse izhode iz te redefinicije pekla (kritike uvodnega »pornografskega« špeganja v dekliško garderobo), poosebi gibanje #MeToo, ki ne diskriminira, zato ne kaznuje le toksičnih, seksističnih, mizoginičnih fantov, temveč tudi protiženske punce. In to je res črtanje!

Korejski epski šoker Exhuma, ki se začne ob 21.15, izgleda kot nadaljevanje filma Carrie, ki se konča na morbidnem, ukletem, še vedno živem grobu Carrie White. Korejski bogataš Ji-yong Park (Jae-cheol Kim), ki ugotovi, da njegovega novorojenca muči skrivnostna bolezen, in ki se zaveda, da njegov rod obseda prekletstvo prvorojenca, vpokliče šamanko Hwa-rim (Go-eun Kim), ki se potem s pomočjo »geomancerja« (Choi Min-sik) in krščanskega pogrebnika (Hae-jin Yoo) tako rekoč eksorcistično spravi nad ukleti, zakleti, prekleti grob njegovega prednika, ki leži na meji med Južno in Severno Korejo, kar

Exhumo – ki vključuje pikantne ekshumacije – prelevi tudi v reimaginacijo Friedkinovega Izganjalca hudiča, toda vrata v korejski pekel so tlakovana s fantomi in demoni medvojne kolaboracije, nacionalne groze in morbidnega spoznanja, da je lažje ekshumirati vozlišča zgodovine kot kremirati duha. Ja, zelo slovenski šoker. Lahko bi bil posnet na meji med Argentino in Kočevskim Rogom.

Exhuma je mučna in težka – kot ekshumacija. Zato ji bo – ob 23.59 – sledila francoska komična grozljivka, farsa groze, veselica gibanja #MeToo: Ženske z balkona (Les femmes au balcon). Tri prijateljice, cam-girl Ruby (Souheila Yacoub), pisateljica Nicole (Sanda Codreanu) in igralka Élise (Noémie Merlant), obtičijo v peklenskem vročinskem valu, ki stisne Marseilles (poletje je lahko nasilje!), toda ko se zagledajo v fotografa iz sosednje stavbe (Lucas Bravo), ugotovijo, da se je on zagledal le v eno izmed njih – no, ne bi je smele pustiti same. Od fotografskega objektiviranja ženske do posilstva je le korak – včasih je to ista stvar. Céline Sciamma, koscenaristka Žensk z balkona, je režirala Portret mladenke v ognju, zato bi lahko Ženske z balkona, ki jih je režirala Noémie Merlant, ena izmed protagonistk Portreta mladenke v ognju, naslovili – Portret mladenk v ognju. Ali pa – če bi se hoteli, tako kot ta film, pokloniti Pedru Almodóvarju – Ženske na robu živčnega zloma. Kajti moškega trupla se je prekleto težko znebiti. Tako kot moške abuzivnosti.

V Franciji bo grozljivo, komično, kaotično, veselo – le zakaj bi jo zapuščali? Zato se bomo ob 2.15 v Pajkih (Vermines) preselili v pariški stanovanjski kompleks, v katerem živi tudi Kaleb (Théo Christine), zbiralec redkih vrst žuželk, tudi pajkov, toda ko se eden izmed njih, najbolj strupen, osvobodi, razraste in razmnoži, se kompleks, ki ga je socialna država že davno zapustila, prelevi v maelstrom groze, terorja, arahnofobije in panike, tako da zelo spominja na Evropo, ki jo grabi panika pred »parazitskimi« migranti. Pajki so dobra metafora »migrantske krize«: migranti so v očeh fobične desnice to, kar so pajki v očeh prebivalcev tega kompleksa – eksotične, invazivne, mutantske, nepredvidljive pošasti ( ja, »golazen«, »mrčes«, »vermines«, in ja, prihajajo v »tropih«), ki se nekontrolirano množijo in razraščajo in »nas« izrivajo, tako da nam preti »velika zamenjava«. Celo genocid – nad »nami«, »ljudmi«. Kričite!

Zaman: ob 4.30 se bo začelo Prežeče zlo (Cuando acecha la maldad), brutalni, atavistični argentinski folk horror, ki vas bo – brez spoštovanja do otrok in psov – spomnil, kako zelo se bojimo virusov. Ko kmečka brata Pedro (Ezequiel Rodríguez) in Jimmy (Demián Salomón) ugotovita, da je njunega obubožanega, »razpadajočega«, »gnijočega« soseda okužil demon, ki hoče zdaj ven, se ga skušata s pomočjo kvazieksorcistične »čistilke« (Silvina Sabater) in zaskrbljenega soseda Ruiza skrivaj znebiti, zato ga odpeljejo daleč stran in ga odvržejo ob cesti, češ naj se kar drugi ukvarjajo z »našim« problemom, toda v času, ko so vsi lokalni problemi tudi globalni, se problema nikoli ne znebiš, kajti tudi vsi globalni problemi so lokalni. Če umazano industrijo preseliš v tretji svet, problema podnebnih sprememb ne rešiš.

No, 99 minut kasneje vam bodo zaželeli dobro jutro, toda do zajtrka vam ne bo.