Jesús Carrasco: Pelji me domov

+ + + +

Obremenitev

Španski pripovednik Jesús Carrasco (1972) je v prvencu, romanu Na prostem, posameznika izpostavil neugodnemu podnebju. Fantič iz romana je preganjan in nemočen, dežela pa pusta in okrutna, nad vsem je veličastna figura mogočneža, ki je na strani zla. Podobno gospodovalno vlogo ima v romanu Zemlja, po kateri stopamo upokojeni bivši vojak, na katerega vrtu se nastani pritepenec. Izvemo, da je nekje v kazenskem taborišču na robu preživetja sekal drevje, in pripovedna optika postopno simpatizira z neznancem na račun predsodkov in ravnanja kolonizatorja.

Pelji me domov je radikalen odmik od pisave, ki smo jo pri Carrascu poznali doslej. Na očetov pogreb in v družinsko atmosfero, polno neizgovorjenih in nekaj tudi direktnih in bolečih očitkov, se iz Škotske vrne izgubljeni sin Juan. V tujini, daleč od odgovornosti do staršev, se ukvarja s slabo plačanimi deli, ravno ima možnost napredovanja s tečajem za rododendrone, prej je samo pobiral listje v botaničnem vrtu. Uči se jezika in se hoče čim bolj oddaljiti od očetovega nacionalističnega humorja, usmerjenega proti zetovi katalonščini, zadihati hoče stran od materine tihe skrbi za družino, od njenega žrtvovanja in temu primernega pričakovanja, da bodo stvari potekale po njeni predstavi; ta je tradicionalna in stanju stvari neustrezna. Prevzeti mora očetovo tovarno, v kateri je ta z ostarelim kolegom izdeloval vrata, in tam položaj ni rožnat. Predvsem pa v Juanovo prepričanje o pravici do svobode brez obveznosti zareže sestra, ki se je s starši ukvarjala, čeprav tudi sama preseljena v daljno mesto: mati ima začetne kognitivne težave in diagnozo, ona pa gre z možem za eno leto – predvidoma, kot je zase pred štirimi leti predvideval pripovedovalec – v Ameriko, kupcu razložit patent, ki sta ga razvila z možem. Kar naenkrat se tako prepletejo različne zahteve po svobodi, tudi materina zahteva, da bi bila z vnuki in otroki v časih prihajajoče zadnje ure.

Carrasco, ki se je v prejšnjih delih pasel po izpostavljenih eksterierjih in do človeka neprijaznih prostranstvih, se zdaj obrača navznoter, v občutke krivde in željo po razbremenjenosti otrok od pričakovanj staršev in okolice. Njegov slog je ležeren, pripovedovalec se hkrati spominja družinskih srečanj in tudi lepih trenutkov pa tega, kar mu je šlo doma najbolj na živce, vmes se mora sprijazniti s skrbništvom in končano »kariero« vrtnarja v tujini. Opustiti mora vse ugovore in se bodisi pobrati in izginiti, ostati brez domovine in brez doma, ali pa začeti tvorno in odgovorno sodelovati. Carrascovi potopi v dileme so natančni, spisani z dobrim občutkom za detajl, predvsem pa postavljeni na presečišče sodobnega in tradicionalnega, ko je treba o odnosu med generacijami premisliti na novo.