Andreas Malm: Fosilni kapital

+ + + +

Zakaj so se predilnice bombaža osredotočile na parne stroje in opustile vodno energijo?

Temo je švedski profesor človeške ekologije predstavil v minuciozni argumentaciji, v kateri se ni postavil a priori na eno stran, ampak je brskal po zgodovinskih dokumentih iz Anglije in Škotske 19. stoletja, iz katerih je postalo razvidno, zakaj je stroj na paro premagal vodno kolo. Izhodiščna dejstva so bila odločno na strani vodne energije: brezplačen vodni energent ob znatno daljšem roku trajanja vodne mašinerije. Toda potem ko si je ogledoval detajle, se je tehtnica nagnila na drugo stran. Tok rek je nestabilen, sploh takrat, ko pridejo sušna obdobja. Rešitev gre v smer gradnje prekopov, za to pa je nujna ubrana kolektivna akcija. Premog je zanesljivo dostopen na trgu vsakemu podjetniku, tu pa je potrebna skupna investicija posameznih tovarnarjev z diametralno nasprotnimi interesi, ki se ji pridružuje še hendikep pridobivanja delovne sile. Parne tovarne so gradili v obstoječih mestih, vodne gigante pa so postavljali ob rekah na podeželju, kar je produciralo fantomska naselja sredi divjine. Ob tem je pristaviti še fenomen »slabega« izkoristka delavcev: v parni tovarni delajo redno po urniku, v vodni ob sušah stroji često stojijo.

A avtor se po zgodovinski študiji zagleda še v sedanjost, ki jo opredeljuje trikratno letno povečanje CO2 ob prelomu tisočletja, kajpak zavoljo globalne ekonomije, ki povzroča enormno povečanje prometa, ki izdelke vsak dan prenaša z enega konca sveta na drugega. Tudi tu vodi zgledno argumentacijo. Ko pa preide na prihodnost in hvalnico sončni in vetrni energiji, pozabi na neposredne primerjave s fosilnimi in jedrskimi gorivi. Še nazorneje: spopadu med parnim in vodnim strojem posveti 300 strani, temelječih na faktih, solarno in vetrno prihodnost pa utemelji na projekcijah na manj kot 50 straneh.