Osebnejšega mladinskega filma zlepa ne boste videli

Tartinijev ključ zvesto sledi formuli mladinskega filma

za +

Da Vincijeva šifra. Tartinijev ključ (Vinci Vogue Anžlovar, 2024).

Vinci je kariero začel s komedijo Babica gre na jug, ki se je začela v Ljubljani in končala na morju, v Portorožu – vmes je bilo potovanje, ki je trajalo nekaj dni. Tartinijev ključ je reimaginacija Babice, le da je tu potovanja konec, še preden se film začne – vsi so že tam, »na jugu«, ne v Portorožu, temveč v Piranu, najkinetičnejšem slovenskem mestu, ki je posnet kot še nikoli. Vinci pač ne bi bil Vinci, če nas ne bi skušal prepričati, da si ga Piran – z atraktivnostjo, fascinantnostjo – res zasluži. Tartini gre za Babico: tudi tu imate tri protagoniste, tudi tu imate babico (Majolko Šuklje nadomešča Ariella Reggio), tudi tu imate bend, tudi tu imate tatvino (ne nakita) in tudi tu imate velik rdeč avto – in protagonisti, Barbara (Ella Lapajne), Robert (Svit Šturbej) in Mario (Maks Kerševan), zgodnji najstniki, celo krenejo na krajšo furo po istrskih cestah, kot da bi hoteli pomežikniti Babici. Edini, ki se – magari le za hip ali dva – pojavi v obeh filmih, je kakopak Vinci, ki nas skuša s soundtrackom tu in tam spomniti na bondiade in Misije nemogoče, pa čeravno Tartinijev ključ – gnan s šašavostjo Hladnikovega Sončnega krika (1968) – precej bolj spominja na Zaklad pozabljenih in Da Vincijevo šifro ( ja, da Vincijevo), saj skušajo Barbara, Robert in Mario z reševanjem ugank in premetank, iskanjem ključev, odpiranjem šatulj in skrinjic ter tekanjem od ene piranske kulturne znamenitosti do druge (o Piranu – z barko Pie in Pina Mlakarja vred – tu izveste več kot v vseh »piranskih« filmih doslej) do zaklada priti pred zloglasnima tatovoma umetnin, Grandemarejem (Goran Navojec), ki vsak stavek pove v treh jezikih (s hrvaškim akcentom), in nerodnim, kretenskim Jofo (Jurij Drevenšek), ki ga angelski, renoirovski, boudujevski brezdomec (Primož Pirnat) – v slogu »Tutsi Frutsi Ice Cream« Chica Marxa iz burleske Dan na dirkah (1937) – prelevi v molzno kravo. Jasno, Jofa in Grandemare sta repliki Malega (Vinko Hrastelj) in Velikega gangsterja (Zvone Šedlbauer) iz Sončnega krika, tako kot Tartinijev ključ naslonjenega na morje, kjer so se slovenski filmi vedno počutili najbolje.

A ko Grandemare – veliki kriminalec, strah in trepet Balkana (nedavno je počistil Črno goro) – strogo zaupni sms pomotoma in amatersko pošlje Barbari, vemo, da mladincem sploh ne bo treba klicati policije (»Oči, saj nisem več otrok!«), ampak lahko misijo – tako kot to vedno storijo protagonisti slovenskih mladinskih filmov – opravijo kar sami (policija tu nastopi kot deus ex machina v antičnih tragedijah, okej, kot konjenica v vesternih). Zaklad, do katerega se mladež prebije brez pametnih telefonov, socialnih omrežij in ChatGPT-ja, pa je le hitchcockovski MacGuffin, a ne pričakujte kake napetosti. Ta itak ni bila nikoli Vincijev forte. Niti v trilerjih – kot sta bila Oko za oko in Poker – ne.

Filmom ni nikoli pustil, da bi divjali, ampak jih je hotel – au contraire – upočasniti, kot da bi hotel, da bi se podaljšali in trajali čim dlje. Še več, pogosto se je zgodilo, da je v trenutku, ko bi pričakovali tenzijo, napetost, akcijo ipd., film preprosto ustavil, kar se pomenljivo zgodi tudi v Tartinijevem ključu, ko začne učiteljica telovadbe (Zala Đurić) nenadoma pripovedovati zgodbo o tem, kako mora Robert – čeravno še praktično otrok – delati in skrbeti za družino, kako je pogosto žrtev nasilja v družini (očim ga pretepa ipd.) in kako pri telovadbi skriva modrice. In ta ustavitev je scela avtorska, avtobiografska, zelo osebna, saj vas spomni na Selfie brez retuše, Vincijev avtobiografski dokumentarec, v katerem v uvodnih treh minutah – najboljših treh minutah v zgodovini slovenskega filma – izvemo, da sta se njegova oče in mati, sicer miss Slovenije, razšla (»Oče je mamo vrgel skozi steklena vrata, tako da je bila vsa porezana«), da so dali Tomažka – Vincija – v rejo babici in dedku, da »je bil dedek še kar v redu, babica pa je bila psihopat«, da je pogosto klečal na razstreseni koruzi v kotu, da je šel včasih klečat kar sam, da bi se vnaprej samokaznoval, a jih je potem kljub temu še enkrat fasal. »Tomažek si je naredil sendvič s posebno, vzel sadni sok Pingo ter odkorakal v Ameriko. Nekega moškega, ki ga je srečal, je vprašal, če ve, kje se gre v Ameriko. Ja, je rekel moški in ga odpeljal na policijsko postajo. Poklicali so njegovega očeta, ki  ga je potem pretepel že kar v avtu.« Oče se je ponovno poročil in vzel Tomažka k sebi. »Šel sem iz dežja pod kap. Očeta je vzgajala moja babica, tako da je potem to vzgojo uporabljal tudi na meni.« Pri telovadbi je pogosto manjkal. »Sram ga je bilo podplutb – po rokah in celem telesu.« Vinci ustavi film, da bi nam v slogu Gustava Flauberta rekel: »Robert, c’est moi!«

Osebnejšega mladinskega filma zlepa ne boste videli. In Vinci zvesto sledi formuli mladinskega filma: junaki so čisti (ne kadijo, ne pijejo, ne preklinjajo), starši so naivni, neodločni, ločeni, kriminalci so nerodni in nesposobni, policija je nebistvena in nevidna, domačini govorijo ljubljansko, natakarica vedno obvezno vzklikne »Presneta mularija!«, utelešenje modrosti – nadomestek staršev – pa je ribič, globok kot Piranski zaliv (tokrat ga igra Janez Škof).

Ni kaj, Vinci sledi žanru. Bolj ko sledi formuli, bolj je oseben. In bolj avtorski. In bolj avtobiografski. Skozi špranje žanra vedno proseva to, kar je v samem filmu večje od njega samega. In Vinci lovi te žarke filma. Ko je bil Roman Polanski na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja po zverinskem umoru njegove žene Sharon Tate v hudi krizi in strašni agoniji, je posnel Kitajsko četrt (1974), žanrski film, saj je upal, da mu bo prav žanr uredil misli in srce. Vinci že ve, zakaj je zdaj – ko se bori z amiotrofično lateralno sklerozo – posnel totalno žanrski film. To, da traja skoraj dve uri, je sicer neobičajno za mladinski film, a Vinci očitno noče, da se film konča. Hoče da traja. Kot bi rekla Barbara: »Ura mi je ušla iz glave.« Vinci ga podaljšuje, dokler se da. In dokler se ne pojavi še sam – in si čestita: »Uspelo mi je!«

y_iy03BAfqw